Njegovo veličanstvo - um

Človek se tudi v stanju, ki ga imenujemo »zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas, tudi, ko je buden, nahaja v nezavednem stanju - stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v dejanski stvarnosti. To se sicer običajnemu človeku zdi žalitev, a žal drži. Glavni krivec za to nezavedno stanje je napačna uporaba uma.

Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. To stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to nezavedno stanje normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Poleg omenjenega nezavednega stanja pa pogosto zdrsnemo v globoko nezavedno stanje. To se zgodi takrat, ko nas preplavijo negativna čustva. Ko v življenju naletimo na napad ali grožnjo, naperjeno proti egu, se v umu formira negativnost v obliki jeze, strahu, agresije, depresije... Gre za globoko nezavedno stanje, v katerem ob povečani bolečini  pride do istovetenja z njo. Postanemo bolečina, zato se upremo z vsemi sredstvi. Takrat svoje pravo bistvo še bolj zanikamo, se še bolj oddaljimo od svoje božanske biti. Toda vse skupaj je le iluzija ega, zgolj interpretacija, zaradi njegove predstave, da je ogrožen. Pozor - ogroženega se počuti ego, ki pa nima zveze z vašim pravim bistvom! Fizično nasilje se vedno zgodi v globoko nezavednem stanju.

Za vse navedeno je seveda glavni krivec um. Je čudovit instrument, če ga uporabljamo pravilno. Obenem pa je le orodje, ki omogoča obravnavo informacij, ne more pa podati razlage o bistvu in občutju življenja. Težava se pojavi, ko v umu iščeš svoje bistvo in ko si domišljaš, da si um. Ker ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Najpogosteje se istoveti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljaš, z družbenim statusom in titulo, s fizičnim izgledom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo identifikacijo. Nobena od teh stvari zares ne predstavlja tebe.

Kot pri vsaki stvari tudi pri umu velja, da ob nepravilni uporabi postane destruktiven. Problem je v tem, ker ga sploh ne uporabljamo. On uporablja nas. To je ta bolezen. On tudi predstavlja nas. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo! Lahko rečemo, da je v naši civilizaciji um prevzel nadzor nad vsemi aspekti našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave; postal je monstruozni parazit brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe, s tem da ubije gostitelja.

Nezmožnost prenehati razmišljati predstavlja neprijetno odvisnost, a tega se ne zavedamo, ker vsak boluje za to "boleznijo". Obravnavamo jo kot nekaj normalnega. Razmišljanje je postalo bolezen, podobna raku, saj je ne moremo ustaviti. Ta neprestani miselni trušč nam preprečuje najti kraljestvo notranjega miru, kjer je pravo domovanje tistega, ki ga imenujemo Bog.

Descartes je mislil, da je prišel do najosnovnejše resnice, ko je izjavil: "Mislim, torej sem," a s tem je napravil kapitalno napako: izenačil je mišljenje z Bitjem in identiteto z mišljenjem. Identifikacija z umom ustvarja neviden paravan pojmov, oznak, predstav, reči, sodb in definicij, ki blokirajo vsako resnično zvezo. Stoji med vami in vašim pravim Jazom, med vami in naravo, med vami in Bogom. Ustvarja iluzijo ločenosti in onemogoča spoznanje, da pod nivojem fizičnih pojavov in zasebnih oblik tvorimo celoto z vsem, kar je.

Obširneje o umu je govora v sestavku Um, gospodar sveta.

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si