Duhovnost pomeni prebujenost. Mnogi, četudi se tega ne zavedajo, spijo. Rodijo se speči, živijo speči, speči se poročijo, speči vzgajajo otroke, tudi umro speči, ne da bi se sploh kdaj prebudili.

Nikoli ne razumejo lepote tega, kar imenujemo "človeško življenje. Znano je, da so vsi mistiki - pa naj gre za katoličane, kristjane ali nekristjane in ne glede na to, kakšna je njihova teološka usmerjenost, ne glede na to, kakšna je njihova religija -- soglasni v tem: da je vse v redu.

Četudi je vse zmedeno, je vse dobro. Prav zares, čuden paradoks. Toda žalostno je, da večina nikoli ne spozna, da je vse dobro, ker spijo. Tlači jih mora.

Lani sem na španski televiziji videl tole zgodbo: "Neki gospod je potrkal na sinova vrata. "Jaime," reče, "zbudi se!" Jaime odgovori: "Nočem vstati, papa." Oče zavpije: "Vstani, moraš v šolo!" Jaime pravi: "Nočem iti v šolo." "Zakaj ne?" vpraša oče. "Iz treh razlogov," reče Jaime. "Prvič, ker je tako dolgočasno; drugič, ker mi otroci nagajajo, in tretjič, ker sovražim šolo." Oče pa pravi: "Jaz pa ti bom povedal tri razloge, zaradi katerih moraš v šolo. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, drugič, ker si star petinštirideset let, in tretjič, ker si ravnatelj."

Prebudite se, prebudite se! Odrasli ste. Preveliki ste, da bi spali! Prebudite se! Nehajte se igrati s svojimi igračami.
Anthony DeMello, Zavedanje