Ko v življenju ne vemo naprej, se sprašujemo kaj je narobe, kje smo delali napake in se ne znamo odločiti, niti ne vemo, kaj si želimo in če je prav to, kar si želimo, da se uresniči... nič ne vemo, začnemo se spraševati – v sebi iščemo odgovore na vprašanja, ki smo jih nekoč vedeli in strmeli proti njim.

V otroštvu smo si začrtali pot našega življenja, saj smo intuitivno vedeli kaj je prav in kaj ni. Imeli smo začrtano pot, ko smo se rodili, vendar so nas razne preizkušnje motile in odvračale od prvotnega namena, zaradi katerega smo se pravzaprav rodili, da ga uresničimo. Kakšen je moj namen, kakšen je smisel mojega življenja, kako izpolnim svoje poslanstvo v tem življenju, da bom srečno in polno živel?

Kje je tista pot, o kateri sem sanjal kot otrok in bil pripravljen na vse napore, da jih premagam, samo zato, da uresničim svoje sanje?

Mirno se umaknem v sebe, kjer me ne bo motil ropot avtomobilov, kriki bolečine ljudi, ki spominjajo na ranjeno žival, kjer bom sam s seboj in z Bogom, ki je v meni. Prav v tišini, kjer ne motijo niti misli, niti občutki in čustva bom spet našel odgovor, ki mi bo priklical otroške sanje po smislu človekovega življenja, ki so bile tako žive in samo po sebi umevne, da živijo.

Mirno in potrpežljivo prisluhnem glasu, ki mi bo povedal, kaj je najpomembnejše ta trenutek in kje je tista pot, po kateri sem se odločil hoditi skozi življenje. Nič ni narobe, če sem zgrešil pot in hodil po vijugasti cesti in iskal bližnjice. Tudi ni nič narobe, če sem zgrešil smer v kateri bi bilo potrebno razmišljati in iti, da bi se sanje o življenju in ljubezni uresničile.

Vse je za menoj, včeraj in vsa preteklost, vsa leta življenja do danes, do tega trenutka, ko sem sam, ko se lahko poglobim v mir in spokojnost ter prisluhnem božjemu sporočilu, ki mi pove in pokaže spet smer in pot, ki je moja.

Ni pomembno, kaj sem delal do danes, drugače nisem znal.
Ni pomembno, če sem grešil, bil samozadosten, če sem se z ognjem igral.
Ni pomembno, če sem spal in nisem verjel,
glasu, ki me je opominjal, tistemu, ki sem ga v sebi imel.

Pomemben je ta trenutek, da vem, da živim,
da vem, da lahko življenje v svoje sanje spremenim.
Ne samo, da lahko, vem, da moram to storiti,
in o tem tudi drugim govoriti.

Pogovor z Bogom je kot melodija srca, kateremu ne moremo lagati in se sprenevedati, je kot prošnja, ki ne more biti sebična želja za zadovoljitev ega.

V miru in harmoniji s samim seboj, z vsako celico svojega fizičnega telesa, se spustiš še globje v svojo notranjost, kjer so skriti vsi odgovori. Za to je potrebno imeti pogum, saj mnogokrat lahko srečamo sebe čisto v drugačni luči, kot smo vajeni in za kar se imamo.


Postavimo si le nekaj vprašanj, pa bomo kmalu prepričani ali smo na pravi poti in v smeri, kjer smo si pot zamislili v svojih sanjah na začetku svojega življenja, ko smo imeli še spomin od prej. Vprašajmo se:

1. Kako sem si po otroško predstavljal svoje življenje in kaj od tega živim
2. Koliko in katere cilje, ki sem jih želel doseči, sem dosegel in katere ne, ter zakaj
3. Kakšen vpliv ima pri izpolnjevanju mojega poslanstva okolica, ki me odvrača od poti
4. Kako bi živel, če bi vedel, da je pred menoj le še 5 ali 10 let življenja
5. Katere so moje želje, ki jih želim uresničiti v nadaljnih 5 letih, kako želim živeti

Vedeti moramo nekaj, da se prve dni, ko pričnemo s poglabljanjem v sebe ne more zgoditi vse na enkrat. Mnogi ne morejo priti niti do meditacije, saj imajo težave s sproščanjem in umiritvijo misli. Kot vsaka nova stvar, je potrebno tudi pri delu na sebi najprej sebe spoznati (svoje pomanjkljivosti, sposobnosti, dobre in slabe lastnosti...), svoje odzivanje na zunanje situacije, ter reagiranje v izrednih situacijah. Naslednji korak ali pa istočasno je to, da se moramo naučiti umiriti um, ga utišati ter prisluhniti tišini oziroma glasbi srca. Naš notranji glas nam nato pove odgovore na vsa vprašanja, ki so v nas.

Zakaj pa je tako pomembno, da redno meditiramo, se poglabljamo v sebe? Le tako lahko živimo sami s seboj v harmoniji in usklajeni s svojimi otroškimi željami in jih uresničujemo. Želje so lahko temeljne in prehodne, manjše, trenutne, ki pa niso omembe vredne, pa tudi ni pomembno, če se ne uresničujejo. Pokazatelj neizpolnjenih želja je le to, da si nismo želeli pravilno stvari, ki so za nas pomembne. Tiste želje, ki se uresničijo, pomenijo našo pot, da se nekaj iz situacije naučimo, čeprav izpolnitev želja ne pomeni naše zadovoljstvo.

Celo življenje se učimo, kar se moramo naučiti in prav na svojih izkušnjah je šola najbolj učinkovita. Vsako jutro in vsak večer se je potrebno spomniti na sebe, na Boga in na načrt, ki ga imamo, da se ga držimo. Le prepričanje, da smo na pravi poti nas lahko osreči in obogati, izkušnje, ki jih na tej poti pa doživljamo, pa pomeni pospešek, da smo budni in v zavedanju vsakega trenutka življenja.

Vsako jutro, ko se zbudimo in odpremo oči se spomnimo, zakaj živimo. Spomnimo se kaj nam je dragoceno, kaj je potrebno negovati, kaj se je potrebno potruditi, naučiti, spomnimo se, da imamo še en dan priložnost, da naredimo nekaj dobrega. Priložnost, ki nam je dana je tudi vzrok za hvaležnost, ta pa vzpodbuja v naših srcih ljubezen – ljubezen do življenja.

Energijo življenja pridobivamo predvsem v tem, da se veselimo življenja, da zaupamo in smo hvaležni vsak trenutek. Ko se jezimo in nestrinjamo s situacijami, ki jih doživimo, izgubljamo življenjsko energijo in se slabo počutimo. S hvaležnostjo pa k sebi privabimo še več obilja v materialni ali duhovni obliki. Naša naravnanost je ključ do cilja, ki ga želimo doseči, do srečnega življenja ter do višjih kvalitet življenja, ki so dosegljive vsakomur.

Zvečer, ko se v mislih ozremo na dan, ki je za nami, vidimo kakšna sporočila smo dobili, kako smo jih razumeli in jih upoštevali. Ponovimo lahko v hvaležnosti in ljubezni našo naravnanost, da je dan sicer mimo, izkušnja morda prezrta, v upanju na lepši jutri pa prosimo za spokojno in umirjeno noč.

Če nimamo svojih načrtov, jih bodo imeli drugi z nami.

Naj bo to le v spodbudo, da preživimo vsak trenutek v zavedanju, da smo božji otroci, vredni najboljšega in najlepšega. Vedeti moramo, kaj si želimo, kako bo potekal današnji in jutrišnji dan, kako bomo živeli v prihodnjih nekaj letih. Ni pomembno, če se stvari obrnejo stran od naših pričakovanj, morda je to tudi prav, vendar vseeno je prav, da se zavemo, da živimo z namenom in ne brez.