Pomena zavesti ne moremo dovolj močno poudariti, pa vendar o njej pravzaprav vemo le malo. Če bomo natančneje spoznali zavest, potem bomo dobili tudi natančnejši vpogled v objektivno stvarnost.

Znanost se s pojmom zavesti skorajda ne ukvarja, saj se je le težko lotimo z materialističnimi metodami. Je fenomen, o katerem je težko kaj določenega povedati, kajti - kako naj zavest raziskuje in opredeli - sebe samo? Kot bi zdravnik seciral sebe samega. A druge poti ni. Obstajajo načini, da stvari pridemo precej blizu. Doslej smo se z zavestjo ukvarjali zgolj površinsko, po Jungu in Freudu pa praktično ni bilo odkrito nič novega.

Začnimo z osnovnim spoznanjem, da vse, kar obstaja, poseduje nekakšno kvaliteto, ki omogoča obstoj. Da bi karkoli obstajalo, potrebuje energijo, ki se izkazuje tudi v obliki mase. Vsa živa bitja se zavedajo svojega obstoja, tisto, kar omogoča zavedanje, pa je seveda zavest. Pravimo, da ljudje posedujemo tudi »božansko iskro« ali »božje bistvo«. Ta se nedvomno izraža skozi ustrezen višji nivo zavesti.

Če smo zelo natančni - zavest je edino, kar neizpodbitno obstaja. Vsa zaznava fizične stvarnosti, opažanje, čutenje in vse ostalo so le senzacije, vtisi v zavesti. Splošno mišljenje je, da sta materija in zavest dve ločeni stvari, za kar pa ni prav nobenega dokaza. Vtis o materiji nastane v zavesti, zato nimamo nikakršnega zagotovila, da materija, pojav z lastnostjo, ki jo imenujemo »trdnost«, zunaj zavesti sploh obstaja. Kako bi to namreč sploh lahko spoznali, ko pa brez zavesti preprosto ne bi obstajali? Ali imate kako idejo, kako bi brez zavesti kdorkoli lahko karkoli videl ali dojel?

Kot smo ugotavljali v Univerzalni podobi stvarnosti (UPS), je vse zavest. Brez zavesti ni obstoja. Celo kamen poseduje nekakšno nizko zavest, sicer ne bi obstajal, njegovi atomi in molekule pa bi se razpršili. Vse je živo. Sonce, Zemlja, rastline, živali, ljudje - vse to so izkazi zavesti na različnih nivojih, zavest, ki se manifestira kot oblika. Svet nastane  takrat, ko zavest pridobi oblike in forme, miselne oblike in materialne oblike. Pomislimo na milijarde oblik življenja samo na Zemlji.

Če zavest obravnavamo širše - v kozmičnem smislu, potem velja, da si nadeva maske oblik vse dokler te ne postanejo tako zapletene, da se ona v njih popolnoma izgubi. Pri (sedanjih) ljudeh je zavest popolnoma poistovetena s svojo masko. Za sebe ve le kot za formo in zato živi v strahu pred uničenjem svoje fizične ali psihološke oblike. To predstavlja egoistični um in tu nastane dobršen del težav. Zdi se, da je vzdolž procesa evolucije nekaj šlo zelo narobe. A tudi to je le del božanske igre. Naposled pritisk trpljenja, ki jo je ustvarila omenjena anomalija, nažene zavest, da se preneha istiti s formo in se prebudi iz svojih sanj o obliki; ponovno pridobi zavest o sebi, a na mnogo višjem nivoju kot takrat, ko jo je izgubila.

Skozi formo človeka se zavest budi iz sanj o poistovetenosti s formo in se naposled umakne iz nje.

Ko se zavest osvobodi poistovetenosti s fizičnimi in mentalnimi oblikami, postane tisto, kar lahko imenujemo čista ali prosvetljena zavest oz. prisotnost. Nekaj ljudi je to že doživelo, mnogo jih še bo. Prihodnost človeštva je pogojena z dvigom zavesti. Ali menite, da se planet Zemlja lahko izogne uničenju, če bo splošni nivo zavest ostal nespremenjen?

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si