Na sledi - sebi
Pomena zavesti se ne zavedamo dovolj. Popolnoma vse, kar se dogaja, se dogaja v zavesti človeka. Tudi materialnost je le nek fenomen, ki ga zaznava zavest človeka. Ko bi ne bilo zavesti, bi bilo tudi povsem nepomembno, ali materialni svet obstaja ali ne, saj se ga nihče, prav nihče ne bi zavedal. Če želimo napredovati na višjo raven zavedanja, moramo bolje spoznati zavest samo. Zavest je ključ in hkrati instrument na poti do cilja - spoznave lastnega bistva.

Če se vse, kar se vam v življenju dogaja, dogaja v vaši zavesti in če torej nič ne more nastati izven nje, potem je to že samo po sebi dovolj tehten razlog za njeno raziskovanje.

Na nekem tečaju računalništva se starejši gospod, inženir elektrotehnike, obregne ob mladega informatika z besedami: ¨Sedaj mi pa še povejte, kako ste prišli do tega rezultata! Nekaj kliknete in ne veste zakaj!¨

Ta zgodba dobro opisuje razliko med starim in novim načinom razmišljanja. Če so si prej dogodki morali slediti v nekem logičnem zaporedju, da bi na koncu dosegli želeni cilj, sedaj v času, ki prihaja, oz. je že tu, razmišljamo drugače. In sicer, bolj kot razumu in logiki, sledimo svojemu srcu, čeprav so včasih naše odločitve nelogične. Pri tem nikoli ne pozabimo na cilj, katerega želimo doseči. Le tega si jasno vizualiziramo, vse ostalo pa prepustimo Bogu, oz. vesolju, kakor je komu ljubše.

Kaj je resnica vseh resnic?
Notranja izpolnjenost
Kaj je mir vseh mirov?
Notranja izpolnjenost
Kaj je ljubezen vseh ljubezni?
Notranja izpolnjenost
Kaj je radost vseh radosti?
Notranja izpolnjenost
Kaj je blaženost vseh blaženosti?
Notranja izpolnjenost

Obstaja luč znotraj tvojega, mojega in srca vsakega posameznika.
Luč katero lahko vidiš in čutiš znotraj sebe z zaprtimi očmi v temi.
Tvoja resnicoljubnost, mir, ljubezen, velikodušnost in hvaležnost povečujeta notranjo luč,
medtem ko jo tvoj nemir, nevednost, jeza, sovraštvo, ljubosumje, strah in žalost zmanjšuje.

Če mi verjameš, ali pa ne,
ampak ena od tvojih poslanstev na tem planetu je;
da čutiš, vidiš in slediš svoji notranji luči.

Stoyan Svet

In tu naj zastavim pero: vse današnje življenje,
korupcija, verižništvo, vse to se da ozdraviti.

Vsa današnja kultura je laž, vsa današnja
civilizacija je fraza, zato ker je vse samo forma
ali pa sredstvo za gotova politična sidra.

Srečko Kosovel, divje aktualen in sprenevedanju smrtno nevaren!

Nevidni sprehajalci s psi

Vsem nevidnim sprehajalcem s psi je treba omogočiti, da iz kupa mesa in kosti izbrskajo svoje pozabljeno ime in se predstavijo javnosti, da ne bodo ljudje mislili, da so breztelesni in brezspolni duhovi, brez Süskindovih vonjav, prisesani na vime iste krave v hlevu.

V letnem ciklusu so stara ljudstva obeleževala posebna obdobja, ki so bila zanje sveta in tisti čas je bil sveti čas. V svetem času se stakneta tostranski materialni svet in onstranski duhovni svet, oziroma so vrata med njima odprta.

Sveti čas je praznični čas. V prazničnih dneh so ljudje vse počistili in izpraznili, tako da se je lahko prelila vanje in v življenje nova duhovna energija ali blagoslov. Med svetimi časi še posebej izstopa čas med božičem in svetimi tremi kralji in čas okoli kresne noči. Prvi je čas ponotranjenosti in notranjega miru, ko je duhovna svetloba najbližje zemlji. Drugi je čas stika z naravo, ko so nam najbliže bitja narave ali deve.

Pisatelj in Nobelovec Herman Hesse (1872- 1962) je eden izmed zadnjih predstavnikov nemške meščanske književnosti, ki je poleg Thomasa Manna dosegel vrhunec s svojimi deli. Jaz sem prebrala le njegova v slovenščino prevedena dela in sicer knjige: Stepni volk, Igra steklenih biserov, Pod kolesjem, Gertrud, Siddharta, Eseji o življenju in umetnosti in morda še kaj.

Hesse je bil najbolj bran in priljubljen prav zaradi njegove zasebnosti, ker se je s svojim romantičnimi, duhovnimi in drznimi jezikovnimi eksperimenti in doživetji obračal prav k razmeroma majhnemu krogu razumevajočih in sorodno čutečih bralcev, saj jim govori o najintimnejših doživetjih in razkriva svoj notranji osebni bogati svet. Hesseja je odkrila mlada generacija, lahko bi rekli tista generacija, ki spada v subkulturo hippijev, pop-arta in sorodnih pojavov mladih, ki so izoblikovali svoj protest zoper moderno civilizacijo.

Koda življenja je notranja ljubezen

Koda notranje ljubezni
je notranja svetloba in zvok

Koda notranje svetlobe in zvoka
je izpolnjen dih

Koda izpolnjenega diha
je notranji mir

Koda notranjega miru
je notranja vednost

»Manj prijetne stvari se nam ne zgodijo zato, ker bi nam sreča obrnila hrbet, ampak ker smo mi sreči obrnili hrbet.« Mateja Kunc

Rešitve ne moremo videti, dokler gledamo problem.

Zadnjič sem v svojih motivacijskih razmišljanjih napisala, da imamo moč, da lahko postanemo, kar hočemo postati, da si ustvarimo, kar potrebujemo, in da počnemo, kar nas izpolnjuje. Kajti življenja nam ne določajo zunanje okoliščine, ampak naš odziv nanje.

Armando Torres, Srečanja z nagualom, Pogovori s Carlosom Castanedo

[image1_right]Delo Armanda Torresa je nastalo na podlagi srečanj in pogovorov, ki jih je imel nekoč s Carlosom Castanedo. Carlos Castaneda je bil ameriški antropolog, ki je v svojih knjigah predstavil svoje izkušnje in učenja iz sveta staromehiških šamanov. S Torresom sta se srečala na enem izmed Castanedinih predavanj in kot je Carlos povedal, je duh pokazal na to, da se pobliže spoznata.

Delo Srečanja z nagualom vključuje eno najbolj nedoumljivih premis v Carlosovem učenju – tisto, kar je on poimenoval pravilo naguala – nalogo obnove tradicionalnega znanja na globalni ravni. To pravilo je del don Juanovega načrta za revolucijo zavesti in Armandu je bilo naročeno, naj ga razkrije javnosti štiri leta po Carlosovem odhodu s tega sveta.

V točki ko se začnemo zavedati kako so vse minljive stvari nezadostne, da zapolnijo neskončno praznino v nas oziroma, da so le te zgolj začasna mašila, ki ne delujejo na dolgi rok, se začne prebujanje. Ni nujno, da se te točke zavemo, a notranji proces »iskanja« se je že začel. Bolj ko smo nezadovoljni s tem kar je, bolj močno si želimo nečesa kar bi prineslo trajno izpolnitev.

V kolikor smo premalo nezadovoljni in premalo radovedni, premalo strastni, se bomo v procesu iskanja ujeli v mnoge svetleče prevare lastnega omejenega razuma. V takem primeru se bomo zadovoljili z eno od mnogih oblik samoprevar kot so:

Če hočete otroke učiti meditacije, morate najprej naučiti sebe. Dovolite otroku, da vas opazuje, kako meditirate ali kako se meditacije učite. Pri tem lahko mirno sedi z vami in sproščeno diha. Kot družina lahko vnesete čas za meditacijo kot sestavni del dneva (najprej nekaj dni na teden, postopoma več). Meditacija lahko postane način kvalitetnega preživljanja časa z otrokom, v katerem se bo gradilo zaupanje in se bo odpiral odnos med vami in otrokom. Sami boste videli, če je otrok pripravljen mirno sedeti.

Ko se bo naučil pogledati navznoter, da bo razumel svoje misli in čustva, se bo hkrati tudi učil prevzemati odgovornost za svoje izkušnje. Pomagajte mu, da bo lahko videl svet skozi svoje oči in ga izkusil z lastnim srcem ter ga učite polno živeti svoje življenje.

Vedno mi je bilo v veselje prebirati sveto pismo... bogastvo besed. Ko mi je mlademu fantu stara mama razlagala Jezusove besede, ki naj bi jih zapisali apostoli, ali pa besede prerokov pred Jezusovim rojstvom, sem seveda verjel njenim razlagam. Razlagala je tisto, kar je slišala v cerkvi.

Kasneje v življenju pa sem vse bolj in bolj ugotavljal, da Jezusove besede v večini primerov pomenijo nekaj povsem drugega, kot pa resnico, ki jo zagovarja in uči katoliška vera. Vsekakor sem ob tem dolžan zapisati, da sem tudi sam katolik, če pod to označbo mislimo ljudi, ki so krščeni, ki so bili pri svetem obhajilu... birmi... Nikakor pa ne podpiram religije kot politične organizacije, kar po mojem mnenju cerkev danes vsekakor vse bolj in bolj postaja.

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Hočete imati prav ali želite biti srečni?
Če bi se vsi zavestno odločili za razvijanje darov obeh polobel, bi bil naš svet čudovito sočuten, pravi dr. Jill Bolte Taylor, znanstvenica in preučevalka človeških možganov, ki je pri 37. letih doživela možgansko kap. Naši možgani so sestavljenih iz dveh polovic – iz leve in desne poloble ali hemisfere, ki ju povezuje kalozni korpus.

Kot pravi dr. Jill Bolte Taylor v drugem delu intervjuja, imata ti polobli različna značaja, po zaslugi kaloznega korpusa, ki je njun most, pa se dojemamo kot enotno, celovito bitje.

Brez radostnih trenutkov tudi radostnega življenja ne more biti; pa vendar se tolikokrat tako ženemo za lepšim  življenjem, da pozabimo na lepe trenutke.

Danes je k meni na pogovor prišla gospa, ki mi je takole opisala svoj problem:  »Počutim se na smrt utrujeno. Že dolgo nimam sploh nobenega časa zase več. V službi me čaka strokovni izpit; doma adaptiramo hišo; imam tri osnovnošolce, s katerimi se moram učiti; na vrtu mi solato prerašča plevel; za povrh so si otroci lani tako želeli psa, da smo ga kupili, sedaj pa je vsa skrb zanj na meni. Želim si le, da bi se lahko naspala in spočila.

Nobenega veselja več ne čutim, samo skrbi, odgovornost in delo. Kakšen dan se popoldne malo uležem, da bi se spočila, ampak imam takoj slabo vest, da ležim, če me čaka toliko dela. Ne zdi se mi pravično, da se moj mož obnaša, kot da ne vidi, koliko dela je z gospodinjstvom, otroci in vrtom.

Vsakdo skuša živeti v skladu z idealom, ki je zanj najvišji.

Če se le ta nanaša na posvetna pričakovanja, potem energija njegovih misli in vsa prizadevanja tečejo v smeri številnih pojavov, ki so povezani s projekcijo njegovih pričakovanj, ki jih mora vzdrževati. Več pozornosti kot posveča nekemu idealu, močnejšo vez splete. Bogastvo, ljubezen, moč, sreča.

Vedno je možnost izbire. Z boljšim znanjem lahko obnovi življenjsko srečo, ali pa izpolnitev svojega življenja najde v izvoru, ki je skrit globoko v njegovem bistvu. V vsaki stvaritvi vibrira enost življenja, enost, iz katere izvira življenje.

Obstajata samo dve vrsti ljudi; Eni, ki so se ta tri vprašanja že vprašali in tisti drugi, ki si teh vprašanj še niso. Ta tri vprašanja so; Od kje sem prišel? Kaj naj tu počnem? Kam bom po smrti odšel?

Obstajajo ljudje, ki se spomnijo svojih prejšnjih življenj, ampak to ti itak nič ne pomaga, da bi ti zaradi tega v tem življenju bilo kaj bolje. Če veš, da si bil v prejšnjem življenju kak kralj, ali kraljica se itak do tebe vsi obnašajo premalo spoštljivo. Skratka, to od kje si prišel za tvoj obstoj ni pomembno, oziroma je pomembno približno toliko, kot kakšne barve bluze je včeraj nosila tvoja soseda.

Kako pomembno se počutim, ko me hvalijo, ko nekaj dobrega naredim, ko nekomu pomagam, ko mi je nekdo hvaležen. Pa se vprašam kdaj, ali ima to res tako veliko vrednost, da se lahko počutim pomembnega. Opravil sem le svojo nalogo, tudi če se mi nebi nihče zahvalil ali drugače izkazoval hvaležnost.

V tišini in zbranosti, ko človek umiri svoj um, nastopi stanje, ko začuti, da ni popolnoma nič bolj pomemben kot vsak drug, seveda tudi ni nič manj pomemben. Vsak opravlja svoje naloge tu na Zemlji po najboljši volji kot jih zmore. Res pa je, da je lenoba tista lastnost, ki lahko človeka spremeni v lenobo in ga »pohabi« tako, da dobi nerealne občutke. Stanje, v katerem se nahaja je škodljivo za samo bivanje oziroma za opravljanje nalog, zaradi katerih sploh živi.

Vsak dan hodimo po cesti in gledamo levo, desno, naravnost, včasih se še obrnemo in pogledamo nazaj. Sploh ni pomembno zakaj. Vzrokov za gledanje je več, kakor je veliko ljudi, z različnimi željami. Koliko vplivajo čustva na to, kar imamo radi, toliko je tudi odvisno od tega kaj gledamo. Če imamo v srcu mir in ljubezen, radi gledamo lepe stvari, ki so naravne in od narave: ljudi, živali, rastline. Radi gledamo barve narave in čudovitost stvarjenja in harmonijo usklajenosti vsega kar je del tega sveta. Gibanje, doživljanje, zaznavanje in čustvovanje. Vse to je narava, kot je človek del narave.

Kaj je lepo? Lepo je kar je prijetno na pogled. Lepo po modi oblečena ženska, po točno določenih družbeno sprejetih telesnih merah, žival, ki je po možnosti čimbolj redka in eksotična, rastlina, ki je nenavadna....

Razumevanje bistva - v praksi
Poglejmo si preprost primer iz življenja, ki kaže, kako delujemo. 
Denimo, da ti je nekdo na neprijazen, grob način očital, da si neko stvar napravil narobe. Nemudoma si reagiral na ustaljen način - spotaknil si se ob obliko in vsebino. Dotični te je z neprijaznostjo in grobostjo razžalil - in tako je užaljenost prvi, čustven odziv, ki se pojavi neposredno po izrečenih izjavah.

Čutiš se napadenega in prizadetega. A kdo je prizadet? Podoba o tebi samemu! Napaden je tvoj ego, tisti, za katerega se izdajaš. Toda - ali si ti - tvoj ego? Si ti skupek podatkov o tebi, o tvojih sposobnostih, dosežkih, tvojih lastnostih, boleznih...? To je tvoj ego. Ali si to res ti?

Vse kar nosimo v sebi in smo, oddajamo navzven in prispevamo k celoti. Torej, če v sebi nosimo strah, sovraštvo, ljubosumje, jezo, ta čustva oddajamo na druge ljudi tudi takrat, ko smo tiho in je dovolj, da kar smo. Ne zavedamo se, da z negativnimi čustvi, mislimi, kaj šele besedami in dejanji škodujemo in uničujemo sebe in močno škodujemo svetu, okolici, naravi in vsemu kar nas obdaja, ki je del nas.

Ljubezen, mir, harmonija, sočutje in vse kar imamo pozitivnega v sebi, pa pripomore k zdravemu telesu in tudi vsemu okolju, katerega del smo. Živali nam lepo pokažejo odziv na ljudi, ki so negativni. Tudi strah, ki ga nosimo v sebi, živali in vsa živa bitja zaznavajo kot nekaj slabega. Nasilje rodi nasilje, če se odzovemo nagonsko. Ravno v tem, pa se ločimo od živali, ker one odzovejo nagonsko zaradi samoohranitve in lastne obrambe, kar človek ne potrebuje, saj ima razum. To pa je ena od težav, če se posameznik ravna preveč po razumu, ki pa ni povezan s srcem. Lahko nas zavedejo prejšne izkušnje, okolica in drugi zunanji vplivi, da ne zaupamo srcu, kako čustvovati in misliti.

Obstaja na tisoče pričevanj tistih, ki so bili klinično mrtvi in so po nekem čudežu ponovno oživeli, da duša ob smrti zapusti telo, gre skozi nek tunel in pride pred svetlobo, ki izžareva spokoj in ljubezen.

Ta svetloba jim zavrti film njihovega življenja in sledi vprašanje;

"Kaj dobrega si v življenju storil za druge, ne da bi za to pričakoval kakršnokoli plačilo?"

Mnogi od teh klinično mrtvih šele takrat spoznajo, da so vse kar so delali, delali iz svoje sebičnosti, vse samo za sebe in svoje potomce.

Popotnik je razprl roke in navidezno objel zahajajoče sonce. Veter, ki je vlekel po strehi stavbe, se je okrepil in znova zavihral njegov plašč.

»Človeški um je od vsega najbolj ranljiv,« je dejal. »Kako hitro ga lahko zavedeš z besedami laži in lažnimi čustvi… Zakaj? Zato, ker človek hoče v nekaj verjeti. Hoče vedeti, zakaj je tukaj. Takšna je naša narava… naša neustavljiva želja po spoznavanju novega, drugačnega. Zakaj potem toliko gorja povzročamo drug drugemu? Zakaj ne moremo razumeti sočloveka, ga sprejemati? V vseh mitologijah obstaja pekel… a nihče od piscev si ni upal povedati, ni upal zapisati… da je pekel kraj… v katerem živimo. Dan za dnem. Tako močno smo otopeli, da ne čutimo več bolečine drugih, ne slišimo krika trpečih. Poslušamo le lastni egoizem, ki nas navdaja. Polnimo našo črno zvezdo s tistim, kar nas zadovoljuje, a obenem postajamo še bolj prazni in osamljeni… Zakaj?«