Armando Torres, Srečanja z nagualom, Pogovori s Carlosom Castanedo
[image1_right]Delo Armanda Torresa je nastalo na podlagi srečanj in pogovorov, ki jih je imel nekoč s Carlosom Castanedo. Carlos Castaneda je bil ameriški antropolog, ki je v svojih knjigah predstavil svoje izkušnje in učenja iz sveta staromehiških šamanov. S Torresom sta se srečala na enem izmed Castanedinih predavanj in kot je Carlos povedal, je duh pokazal na to, da se pobliže spoznata.
Delo Srečanja z nagualom vključuje eno najbolj nedoumljivih premis v Carlosovem učenju – tisto, kar je on poimenoval pravilo naguala – nalogo obnove tradicionalnega znanja na globalni ravni. To pravilo je del don Juanovega načrta za revolucijo zavesti in Armandu je bilo naročeno, naj ga razkrije javnosti štiri leta po Carlosovem odhodu s tega sveta.
Odlomek iz knjige:
Vrnitev k bistvu
Po določenem času prakticiranja so Carlosova poučevanja pustila v meni svoj pečat. Kar je bilo na začetku nezaupanje, je kmalu postala presenetljiva potrditev stanj zavesti, ki so bila iznad mojih mentalnih parametrov. Nenadoma sem bil obseden z nujno potrebo, da bi razumel, čeprav ne s svojim umom, temveč s celostjo svojega telesa. Prišel sem do točke, kjer so temelji mojega vsakodnevnega življenja dokončno razpadli, in postalo mi je jasno, da čarovniško dojemanje vsebuje vesolja izkušenj, ki se jih do tedaj nisem zavedal.
Med tem celotnim procesom sem šel skozi intenzivno krizo identitete; v nekem trenutku sem se obnašal kot drzen raziskovalec brez predsodkov, medtem ko sem v naslednjem trenutku padel v mentalni upor. Spoznal sem, da so ta čustvena nihanja bila povezana s Carlosovimi pogovori. Po najinih razgovorih so minevali tedni v vročični dejavnosti, poskusih sanjanja in vadbi vseh tehnik, za katere sem slišal ali o katerih sem bral. Vendar se je počasi moje začetno navdušenje ohladilo in spet sem imel neprijeten občutek, da ničesar ne razumem.
Soočen s kaosom novih občutkov, ki so me nasičili, sem ugotovil, da sem imel le eno obrambo: razum. Bolj kot kdaj koli prej sem poskušal prepričati samega sebe, da so na koncu le tiste stvari resnične, ki jih je mogoče razložiti v celoti. Kljub vsemu je Carlos opozoril, kako je razum lahko varljiv in da bom jaz pripravljen sprejeti to dejstvo samo, če sem sam bil priča nenavadnemu dejanju, ki resnično izpodbija naravne zakone.
Tisto jutro sva imela sestanek v restavraciji pred hotelom, kjer je bival. Razen čistilca čevljev, ki je dremal v kotu, in natakarja, ki naju je zdolgočaseno gledal, sva bila praktično sama. Sodeč, da je bil to pravi trenutek, sem ga vprašal:
»Ali mi lahko dokažeš svoja poučevanja z nekim dejanjem moči?«
Začudeno me je pogledal, kot da je pričakoval od mene vse prej kot to, in si vzel nekaj sekund za odgovor:
»Na žalost,« je rekel, »tvojemu umu ne morem dokazati ničesar. Predaleč je odšel.«
»Za potrditev naguala potrebuješ svobodno energijo in za to je edini vir, za katerega jaz vem, brezgrajnost. V svetu energije ima vse svojo ceno. Tako da je odvisno od tebe. Ne morem utišati tvojega uma, ti ga lahko. In na ta način lahko sam preveriš, kaj ti govorim.«
Vprašal sem ga, kaj lahko storim z dvomi, ki so se neizogibno pojavili v mojem umu.
Odgovoril je:
»Negotovost je naravno stanje žrtev; na drugi strani pa sta zaupanje in predrznost značilnost plenilcev. Ti se odloči.«
»Glavna stvar je, da se zavedaš, da ne obstaja takšna stvar, kot je ´Castanedovi nauki´. Poskušam biti neposreden in delovati iz svoje tišine – smer delovanja, ki sem ti jo priporočil, ker je daleč od norosti. Nisem močan nagual, kot je bil don Juan, niti nisem tvoj dobrotnik. Vendar sem bil priča dejanjem, ki bi te zaradi presenečenja pustila brez besed, in ni mi težko o tem pripovedovati. Samo da tebi te zgodbe ne bodo ničesar povedale, če ne boš spustil obrambe in jim dovolil, da prodrejo do tebe.«
»Če želiš preveriti zgodbe o moči, se moraš odpreti izkušnjam. Ne skrivaj se za svojimi interpretacijami, ker kljub vsem našim študijam modernih običajnih ljudi vemo zelo malo o svetu.«
»Ti, tako kot vsak čarovniški vajenec, imaš ogromno polje za usposabljanje. Na primer: tvoji čustveni vzponi in padci, odtoki tvoje energije – vključi jih in videl boš, kakšna bo sprememba. Vsako noč osem ur porabiš kot rastlina, ki se ničesar ne zaveda. Raziskuj, prevzemi nadzor in bodi priča. Če osvetliš skrivnosti svojih sanj, boš na koncu videl, kar vidim jaz, in nič več ne bo dvomov v tvojem umu.«
Za trenutek sva ostala tiho, ko so nama postregli s krožniki.
Carlos je prekinil tišino.
»Pomni, dvomi so le umski hrup. Nič zelo globokega.«
Odgovoril sem mu, da v skladu s tem, kar sem se malega naučil o svojem prehodu skozi življenje, je dvom osnova vsakega resničnega znanja.
Toda Carlos je imel drugačno teorijo; trdil je:
»Toliko časa porabimo za kopičenje stvari, da je zelo težko sprejeti kar koli novega. Pripravljeni smo zapravljati leta svojega življenja z izpolnjevanjem obrazcev ali razpravljati s prijatelji; če pa nam nekdo pove, da je svet edinstven in poln magije, začutimo nezaupanje in tečemo v zavetje k svojemu katalogu predsodkov.«
»Po drugi strani pa se plenilec bori vse svoje življenje, da bi izpopolnil svoje lovske tehnike, vedno budno ohranja smisel za priložnost in stvari, ki se pojavijo, ga ne zmedejo. Previden je in potrpežljiv. Ve, da lahko plen skoči iz vsakega grma in da lahko najmanjše obotavljanje pomeni razliko med nadaljevanjem življenja ali pogubljenjem. On nima dvomov.«
»Bojevnik je lovec, ne cinični preračunljivec. Ali v celoti sprejme izziv znanja, z vsem, kar spada zraven, ali pa ga bodo njegovi lastni dosežki potisnili v bolj zastrašujoče stanje, kot je stanje običajnega človeka.«
V njegovih besedah sem čutil prikrit očitek. Poskušal sem se zagovarjati, a me je prekinil:
»Očitno je, da si bil vadil. V teh okoliščinah je tvoj um zmeden. Vendar bo bolečina tvojih skrbi izginila takoj, ko boš spoznal, da je to, kar te skrbi, vsajen dvom.«
»Tako kot vsi mi si se usposabljal, da bi prenesel informacije, ki jih prejemaš skozi filter razuma. Spominjaš me na psa, ki je živel v domu starejših občanov. Ko so mu iz usmiljenja vrgli nekaj drobtinic, je postal tako razburjen, da ni mogel več mirno uživati. Ti si enak. Tako si hvaležen znanosti, da misliš, da ji kaj dolguješ in da ji ne moreš biti nezvest. Ne upaš si sanjati, ne znaš uživati čarobne strani sveta.«
»Zastavil si si veliko preveč zavajajoč parameter za preverjanje: razum. Predlagam, da nadomestiš ta pristop z drugim, ki je bolj zanesljiv in predvsem širši: treznost. Pojasnil sem ti že, da čarovniki trdijo, da obstaja radikalna razlika med tema dvema pojmoma. Za boljše razumevanje pomisli na primer na zgodovino sveta; večinoma so jo ustvarjali zelo razumni ljudje, ki so si upali izzvati neko splošno prepričanje; nasprotovali so tistemu, kar se je zdelo razumno v tistem času.«
»Če potuješ izven našega sveta, boš videl, da je tam enako. Vesolje ni razumsko, lahko pa se soočiš z njim s pomočjo energije in treznosti. Ko se naučiš ju uporabiti, takrat razumeš osnove, brez besed. Kdo potrebuje besede, potem ko enkrat postane priča?«
»Strinjam se s teboj, da so iz vsakdanjega vidika koncepti čarovništva popolnoma nesmiselni. Vendar ima naše zavedanje globoko razsežnost, kamor pritožbe uma ne prodrejo, in bojevnik ne bo miroval, dokler je ne najde. Ko je enkrat tam, odkrije, da ga bo njegov razum, ko vadi z neomajno strogostjo in v vsej popolnosti, avtomatsko vodil v čarovništvo, ker je bistvo razuma treznost, ravnodušnost in neusmiljenost.«
»Ko postane čarovnik lastnik svojega razuma in ni več zmanipuliran z njim, lahko poskuša izvesti redek dosežek, s katerim bi našel način govora in ubesedil nedoumljivo skrivnost obstoja. Vendar je to umetnost tako težko izvesti, da ji lahko pristopiš le, če razpolagaš z velikim presežkom energije.«
»Biti bojevnik pomeni neskončen boj za brezgrajnost. Trik čarovnikov je, da vedo, da je energija, ki jo vložimo v lastno zasužnjevanje, enaka energiji, ki nas lahko osvobodi. Mi jo moramo le preusmeriti, in zgodbe o moči se bodo začele materializirati pred našimi očmi.«
»Zato se bori proti negotovosti, pojdi z njo, uporabi jo kot spodbudo za preverjanje in naj služi tvojim potrebam po energiji. Preveri vse, ne dovoli, da zgodba o moči ostane le mit. Tesno se zaveži znanju, vendar se zaveži kot bojevnik, ne kot suženj razuma!«
Pokazal je na indijansko deklico, ki je šla po ulici s fantkom, starim približno devet mesecev, privezanim na hrbtu. Obraz otroka je izžareval nenasitno radovednost, ki se je izlivala in kipela iz njegovih črnih, okroglih oči, ki so bile kot majhna ogledala iz obsidiana in so željno pogledovale na vse strani.
Carlos je nadaljeval:
»Bojevnikova zavezanost z duhom vsebuje vrnitev k naši prvotni naravi. Gre za dogovor, ki ga vsi sklenemo s preprostim dejstvom, da smo se rodili.«
»Človek se rodi z nagonom biti priča vsemu, vendar je brutalno okrnjen že v prvih letih življenja, zato ga moramo ponovno odkriti. Očistiti se moraš vplivov vseh skrbi in se vrniti k čisti deški radovednosti. Bojevnik je prisiljen preveriti vse znanje, ki prispe do njegovih vrat, da bi izkusil vse na polno, ne glede na to, od kod prihaja. In takrat mora biti sposoben zahtevno izbrati in obdržati, kar je uporabno.«
»Ali naj zahtevno sposobnost izbire uporabim tudi na poti, o kateri pridigaš?«
Zdelo se mi je, da ga je zmotilo moje vprašanje; odgovoril je v uradnem tonu:
»Povedal sem ti že, da ne obstaja ´Castanedova´ pot, tako kot tudi ne obstaja pot Bude niti pot Jezusa Kristusa. Ali še nisi razumel, da učitelji niso potrebni? Ne prodajam ti trgovskega blaga, ne zanima me, ali se strinjaš z menoj. Želim ti samo poudariti smer k samemu sebi iz čiste brezosebne ljubezni: pojdi in preveri, če je to tisto, kar hočeš, in če nočeš, imej svoje dvome.«
Ko sva se poslovila, mi je Carlos rekel:
»Ni treba posvečati preveč pozornosti svojim skrbem. Te so simptomatske narave. Nekaj v tvoji notranjosti se predaja in za tvojo človeško obliko je normalno, da se brani. Zelo kmalu bo tvoja zveza z nagualom povzročila, da te bo pretreslo v čevljih, in potreboval boš treznost kot nikoli prej. Mogoče boš še obžaloval, da si me kdaj sploh vprašal za znamenje!«
