Obstaja veliko različnih razlogov, zakaj človek začne delati na sebi. Velika večina se odloči za to, ker ne ve več, kaj naj drugega naredi. Znajdejo se v situaciji, ki se ne izboljša, se ne spremeni, trpljenje pa se veča iz dneva v dan. Nekateri se aktivirajo zato, ker želijo nekaj spremenit, premaknit, izboljšati v svojem življenju in se že zavedajo, da so sami odgovorni kako živijo.

Torej začetki dela na sebi skoraj vedno segajo na področja: zdravja, partnerstva, financ, dela, službe, odnosov na delovnem mestu, odnosov v družini … in združuje jih konkreten cilj. Odprava bolečine, premaganje bolezni, zanositev, izboljšanje finančnega stanja, dobiti partnerja / partnerko, dobiti službo, zbrati energijo za selitev, postaviti se na svoje noge …

Ko se skozi čas nameravano začne spreminjati, izboljševati, ko posameznik doseže zastavljen cilj, takrat se lahko zgodi dvoje. Zadovoljen je s tem, kar je dosegel in zaključi z delom na sebi, z zadovoljstvom in nasmeškom, ker je ozdravel, dobil službo, spoznal novega partnerja, popravil odnos v družini … In to naredi velika večina. Do naslednjič, ko se spet pojavi nov problem, nov izziv, novo trpljenje.

Nekateri pa ravno na tej točki postanejo zainteresirani in začnejo razmišljati, kaj se je pravzaprav zgodilo? »Kako je to možno? Kaj sem naredil drugače, kaj sem spoznal, da sem lahko to spremenil, pozdravil, izboljšal, pred tem pa se dve leti nisem mogel premaknit? Ali to lahko uporabim še kje drugje? In kako to funkcionira; energije, blokade, strahovi, podzavest, čustva, moje želje, namera, volja? Kaj pa, če bi nadaljeval, pa da vidim, kaj je še vse tukaj zadaj? OK, bom nadaljeval!« In kot da bi človek rekel magično besedo: puuuuuf, se mu začne staro življenje sesuvat do temeljev! In naslednji korak dela na sebi se začne.

Človek zgrožen začne ugotavljat, kaj vse je v njegovi notranjosti, in več kot vidi, več kot ozavešča, močnejši postajajo njegovi upori. V njegovi notranjosti se vklopi rdeči alarm, aktivira se izredno stanje, državni udar, ego mobilizira vse razpoložljive enote: samopomembnost, vlogo žrtve, nerazložljiv strah, skrbi, rušit se začne vse, kar je prej izgledalo kot navidezen otoček varnosti v morju nepredvidljivega življenja. Ego v strahu pred uničenjem vklopi obrambne mehanizme preusmerjanja na druge, umika v osamo, obupa, dvoma. Aktivira celo HAARP sistem prestrezanja še ne izrečenih in neizvedenih napadov iz okolice s prenašanjem krivde na druge ali ustvarjanjem občutka popolne nemoči / premoči. Ego naredi vse, ampak res vse, za svoj obstanek.

In človek pride do novega razpotja. Velika večina jih odneha na tej točki in ego slavi zmago pravičnika ali pa upornika. Nekateri redki, izčrpani od nenehnih bitk s samim sabo, ranjeni od spoznanj resnice in zavedanja majhnosti svoje popolnosti, pa vztrajajo. Poberejo se s tal, kjer so klonili pod napadom ega, stresejo prah iz sebe in odšepajo dalje. Vztrajajo, ker vedo, da za njih, drugo življenje ne obstaja. Vztrajajo kljub temu, da za naslednjim vogalom že prežijo ostanki ega, ki se formira v nove strukture. Izkušen nasprotnik se ne da zlahka; časa za boj ima celo življenje. Začnejo se gverilski napadi iz džungle, smrtonosne mine, skrite v puščavi življenja in boleči trenutki odhoda prijateljev. Vendar pa med vsemi temi bitkami, čedalje močneje sije sonce na zavest »o življenju, vesolju in sploh vsem«. In nekateri vztrajajo, ker vedo, da se tisoč milj dolgo potovanje zaključi z enim samim majhnim korakom.

www.magicnost-gibanja.si