Iz notranjosti sije radost...
Začutim jo kot trenutek,
Ki me prevzame -
Občutim njeno moč...
Razočaranje in strah - stara znanca,
Izgubljata se proč...
Skozi mavrični sij oblik in podob
Tisočletja bledijo kot sanje,
Iz katerih se počasi prebujam.

Tam nekje se sliši Tvoj glas---
Rad bi ga ujel!
Enostavno tako -
Ne zato, da bi "Tebe" imel
Ujeto v življenju, ki ga igram
Temveč zato...
Enkrat nastopil bo dan,
Ko več nihče ne bo sam!

Zvečer ko ležem in preden zaspim,
stisnem se k tebi in si te zaželim.

Tiho, kot se je noč že spustila,
te čakam da prideš, da se bova ljubila.

Ni veliko besed, da bi jih govorila,
so le dejanja, ki sem jih čutila.

Energijo ljubezni in harmonije,
sprejela sem v sebe, ko sem te ljubila.

Čutila sva se in čutiva še,
vsakič, ko misli ujamejo se.

Ko srečata se energiji v vesolju,
zlijeta se, kot v znanem okolju.

Kje se končam, kje začetek si ti,
ko ljubiva se, sploh pomembno več ni.

Postala bom prizanesljivejša in prijaznejša
do same s seboj,
kaj ne bi, saj si me dregnil in pahnil...
Moram, moram...utihniti.
Pa ne zaradi tebe ali koga drugega.
To pride samo od sebe, kar tako
iz preproste samoumevne kreposti,
ko vidiš, da je kdo popacal vse tvoje dobro srce
in da je bilo vse rogoviljenje brez veze.

"Obvladaj se!" mi duša govori!
Pusti, da veter trga duše
in vihar krpe, ki jih meče njim v obraz.

Obrni se k oknu in počakaj,
da posije sonce in stegni levico
v znamenje sprave desnici
in bodi najčudovitejši gost življenja.

V nekem drugem času
bo drugo nebo padalo
v kipenju oblakov in neko
drugo sonce bo vstajalo
izza obzorja.

Z dolgimi prsti pričakovanja
v globinah zelenega morja
in zibajočih alg se bo
raztapljala sinjina. Vrnitev
belih pelikanov

izpod koprenastih meglic
bo izpolnil čas kamnitih
velikanov, molčečih
ob stenah in v pričakovanju
visokih valov.

Je že padal nate dež?
Ko si čez polje šla
v zgodnjem jutru
in se umivala
je zrela rž.

Takrat je polno
vsepovsod tišine.
Le dežne kaplje
ti šepetajo
pršeč napev

in veš in slutiš
znova sonce,
z njim razliv modrine,
mavrico čez zlat obok.

Povej mi:
Bi šla z menoj v ta svet tišine?

Tema je
in gromek zvok se sliši iz daljave.
Zvezde poskrile so se vse,
Težke kaplje bodo padale.

Tema je
in veter vedno močneje tuli.
Listje v topli jesenski noči, rahlo šelesti..
in mir preplavlja kar v temi skriva se, čisto vse.

In grenke solze,
polzijo po mojem licu.
Nežno božajo me,
kakor bi želele me potolažiti v klicu
"Strah me je!"

Tema je
in bliski strel sekajo tišino.
Ne ozirajo se na višino
udarijo to, kar je,.. čisto vse.

Doma sem.
Tudi tema poje mojo pesem
in življenje z vsakim vdihom bolj diši.
Ne bojim se umiranja spet in spet.
Živim,
ker mi je to najljubše početi.
Igram se.
Kar ustvarim, živi.
ŽIVLJENJE je moj izraz.
Sem.
To je moja največja radost.

Se še spomniš tiste klopi
v parku konec poletja,
kjer sva jaz in Ti
ljubezni učila se petja...

Se še spomniš tistih noči
na klopci iz samega cvetja,
ko sem poljubljal Tvoje oči
in sva iskala zase zavetja...

Se še spomniš tistih obljub
in zvezd nebesnega svoda,
ko sva objeta v neskončni poljub,
letela kot krili bel´ga laboda...

Mogoče se spomniš ali pa ne,
a vedi, da eno resnično je,
na najini klopci v parku
še vedno čakam na Te...

Spet pada ognjeni dež.

Kako je strast rdeča.

Če pustiš, da zagori.

Če pustiš, da si vse ti.

Spet jahajo po zubljih.

Vojščaki in junaki.

Če pustiš, da lok nameri.

Če pustiš, da te nasadi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Sama sva in razigrana: tekava po produ,
kjer se razširi soteska, se škropiva in loviva.
Tudi v gozd zbeživa, v senčen bukov gozd
z zlatorjavim listjem. Skrivava se za drevesi
in iščeva drug drugega.

Hudo daleč že morava biti; ne vem če bi
znal nazaj. Včasih me hoče prestrašiti: skrije
se za debelejše drevo in se dalj časa ne prikaže.
Najprej se smejem, še bolj je iščem,
misleč kako dobro se je prikrila;

potem pa se primakne senca k duši
in me postaja strah. Ampak potem se oglasi,
pokliče me s pravim imenom in ko jo
ugledam, sem takoj pri njej.

Nenadoma pa-je bilo prebujenje v dejanskost?- je vse potihnilo,
še razkrivajoči šum listja; pričelo se je temniti.
zaman sem klical v gluhi gozd,
zelo dolg je bil odmev,

in jaz nisem vedel, kdo je izgubljen...

Stala bom na skali.

Z rokami zažrtimi,

prepojenimi od vonja,

žejne obmorske trave.

Gledala bom v vodo.

Dokler te ne zanese,

naplavi v moj objem,

dvigne to težko srce.

Potem te bom objela.

Skrila ta bežeč utrip,

ti spihala tonečo dušo,

prisegla večno ljubezen.

Klavdija KIA Zbičajnik

Ti si morilec,
ko ubijaš moje sanje.
Ti si vlomilec,
ki vlamljaš v moje sladko spanje.

Ti si morilec,
ker ubijaš mene samo..
in sam sebi si krotilec,
ki krotiš mojo divjo nravo.

Ti uničuješ moj duševni mir,
in vse kar daš mi..je le prezir..
Ti ubijaš moje bit..
ker si ga že sit.

Ti piješ kri prav počasi.
veš da tako bolj boli.
A ne veš, da se tako trpi.

nekje na jugu tri
trdnjave
v neznanem loku
mostišč
povezane s potmi
vsakdana
molče simboli palme
sanjave
v zavetju marmornih
svetišč

listje starih dreves
trepeta
zašumi
v vetru pijanem
morje brezkončno
svojo skrivnost
šepeta
valovi

Zgodba je lahko tudi od tvoje sosede.
Takšno zgodbo gotovo najdeš povsod:
Pod bradavice toplega mleka
ji je bilo uteho srce in nasmeh.
Tam je utripala drobna iskra,
rožnato tkivo iz sanj s priprtimi očmi.
Polzela je v predale spomina,
v razgaljeno krhkost, z milostjo v sebi
in mehko dlanjo svoje usode,
ki ji je poklonila darilo iz ljubezni.
Sijala je s tiho vedrino in srečna,
z žarkom svetlobe, ki ga nosi v sebi.
A stiska ji je zadrgnila dih
s tistim njegovim nenadnim glasom,
ki v duši zaboli in zaskeli: "Znajdi se!
Premlad sem še, da bi se vezal."
Postala je mati samohranila,
ki je težko živela brez službe,
z otrokom, prikovanim na žejo
po svojem neznanem očetu.

Je strah, ki tli v očeh
izsanjanih želja
sled sonca, ki v nočeh
preteklosti, morda.

Nekoč kot princ, ves bel,
zaklet in raztešen
razsodnost je odvzel
in ji podaril zven.

Svobode, ki umori?
Je razplamtela strast
in groza iz noči.

Izpolnjeni kontrast
pristankom na čereh,
prisotnih v bledih dneh?

... v mladih brezah gnezdijo sanje,
za vse tiste, velike in male,
ki še verjamejo vanje.

(Ivan Minatti)

Kako stečeš v beg kako v vetru
Korak ko meriš razdaljo k meni
Kako se drživa za roke kdo ve
Če greva do konca pomola

Kako v čolnu kako zibajoč
Morje ko po njem drsi kdo ve
Kako me objameš poljubiš
In zvonki smeh ko te žgečkam

Kako dotik pozneje za njim
Poljub ki naju v eno spaja
Kako blodi roka kdo ve

Čoln kako plove mirno kdo ve
Kam plove čoln tiho
Kako čuti morje kdo ve

Nekoč, ko použijemo vse solze,
ko naše duše ne bodo več lačne trpljenja,
ko bomo spoznali,
da je ljubezen več kot samo dotik dveh teles,
tedaj ne bo več nesrečnih ljudi.

Ko ranimo druge,
ko želimo od njih več,
kot nam oni zmorejo dati,
tedaj trpimo predvsem sami.

A ljubezen ni hotenje,
ljubezen ni zahtevanje, ni potrebovanje.
Ljubezen samo JE.
Ljubezen sprejema, ljubezen daje.

Bila je zvezda

prebujajoče noči.

Sijala je močno,

kot je ljubila.

Nad morjem

se je gledala,

v globini

se je izgubljala.

Tišina poje
s tisočerimi barvami.
Razpira se nebo
v ozki dolini.

Krik ptice,
šum reke,
odmev stopinj,
toplota sonca in srca,
in brez besed
si povemo prav vse.

Tišina poje
s krili oddaljenega orla,
s šumenjem vetra
v vrhovih smrek.

Ropot kamna,
prasket počene vejice,
vsak dih
in vsak izdih
so njeni sopotniki.

Mlečna kaplja drsi po skorji, komaj v kavi stkani,
na dno skodelice polzi po porcelanu k usedlini
in z inicialko imena odzrcali odtenek v podobi znani,
v očesnem kotu, v okrušku žada, na diamantni veki.

Sprejeti v lačna nedra so ritmi prostornine duše
in iztočeni slapovi solz v bele posesane pene.
V življenjsko črto roke gonk izdahne iz zrahljane ruše,
v neizpolnjene obljube, besede v prvini posušene.

Pogled v črno usedlino kave brez zavetja voda izpira,
pod napuščem strehe prašino odžeja, lice ovlaži,
a na preji v špičastih vbodih črv - čas umira
med koreninami, v kotišču čarodejke obvisi.

Ko ti čarodejka prerokuje dovolj logične stvari,
nikar ji ne verjemi vse, kar bo in kar še ni,
ozri se v sebe, v kar izkušeno srce ti govori,
verjemi sebi, da si srečo kuješ sam, kovač si samo ti.

...o0o...

Najlepši so modri.

Metulji.

Lebdijo nad morjem.

Okopani v očeh

modrih ljudi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odšla,
Če besed ne bo dovolj,
Za vse kar bi povedala,
Vedite le, da sem ljubila.
Ljubila svet sem in polje in ljubila sem Širino,
kamor pletla sem srce.
Pod milim nebom sem ležala,
Štela zvezde, sanjala.
In razmišljala molčala,
Misli v vence spletala.

Kaj so sanje?
Je minljivost?
Kje ljubezen je neskončna, ki ljudi naj doleti?
Kaj dogaja se po smrti?
Ali smrt res konec je?
Kdo je moški, kdo ljubezen, ki osvojil bo srce?
Takšne in drugačne misli
Zdaj po glavi mi roje,
A ko me ne bo med vami,
Naj ljudje odgovore.