Postala bom prizanesljivejša in prijaznejša
do same s seboj,
kaj ne bi, saj si me dregnil in pahnil...
Moram, moram...utihniti.
Pa ne zaradi tebe ali koga drugega.
To pride samo od sebe, kar tako
iz preproste samoumevne kreposti,
ko vidiš, da je kdo popacal vse tvoje dobro srce
in da je bilo vse rogoviljenje brez veze.
"Obvladaj se!" mi duša govori!
Pusti, da veter trga duše
in vihar krpe, ki jih meče njim v obraz.
Obrni se k oknu in počakaj,
da posije sonce in stegni levico
v znamenje sprave desnici
in bodi najčudovitejši gost življenja.
Zapri se v svojo mirno sobo
in poslušaj glasbo svojega srca
in napiši kako šumijo vode pod skalno steno,
kako cvetejo popke zlatih pestičev sanje,
ki so se usedle pod drevo
in čakajo princa na belem konju,
da bo spregovoril in njegove besede
bodo prebivale v lubju dreves,
njegov glas se bo usedel na čudodelni kamen
in se spremenil v svetilko,
ki bo mežikala toplo in radovedno
skoz hrepenenje nežnih prstov
in goreče pero med sijem meseca
na svetlih nohtih odsevov roke,
ki stikajo po barvah gozda,
ki jih razume samo Jaka.
Postala bom prizanesljivejša in prijaznejša
