Zgodba je lahko tudi od tvoje sosede.
Takšno zgodbo gotovo najdeš povsod:
Pod bradavice toplega mleka
ji je bilo uteho srce in nasmeh.
Tam je utripala drobna iskra,
rožnato tkivo iz sanj s priprtimi očmi.
Polzela je v predale spomina,
v razgaljeno krhkost, z milostjo v sebi
in mehko dlanjo svoje usode,
ki ji je poklonila darilo iz ljubezni.
Sijala je s tiho vedrino in srečna,
z žarkom svetlobe, ki ga nosi v sebi.
A stiska ji je zadrgnila dih
s tistim njegovim nenadnim glasom,
ki v duši zaboli in zaskeli: "Znajdi se!
Premlad sem še, da bi se vezal."
Postala je mati samohranila,
ki je težko živela brez službe,
z otrokom, prikovanim na žejo
po svojem neznanem očetu.
|
Brez službe
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 11. september 2005 @ 08:57 CEST
Igor hvala, da znaš tako tenkočutno s slikami
opremljati naše pisave.
Brez službe
Prispeval/a: koki dne nedelja, 11. september 2005 @ 21:46 CEST
---
Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...
Brez službe
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 11. september 2005 @ 22:17 CEST
meni je oče umrl že leta 1969 in ga zelo pogrešam. Zgodbo o njem boš verjetno kmalu bral na Pozitivkah. Mati mi je umrla pred štirimi leti in jo zelo pogrešam. Vzela sem del njenega trpljenja nase preden me je zapustila, ker je zelo trpela. Midva spadava v prikrajšano generacijo, ker so nam vzeli očete. Vsakemu otroku želim očeta in mater ter srečno otroštvo.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana