Tišina poje
s tisočerimi barvami.
Razpira se nebo
v ozki dolini.

Krik ptice,
šum reke,
odmev stopinj,
toplota sonca in srca,
in brez besed
si povemo prav vse.

Tišina poje
s krili oddaljenega orla,
s šumenjem vetra
v vrhovih smrek.

Ropot kamna,
prasket počene vejice,
vsak dih
in vsak izdih
so njeni sopotniki.


Tišina poje
s tisočerimi kapljicami.
V slapovih in tolmunih
se pretakajo,
okoli mahov sukajo,
prod vrtinčijo.

Tišina šepeta,
da upočasniš svoj korak,
obstaneš, prisluhneš,
se ozreš naokoli
in se srečaš z njo.