Se še spomniš tiste klopi
v parku konec poletja,
kjer sva jaz in Ti
ljubezni učila se petja...

Se še spomniš tistih noči
na klopci iz samega cvetja,
ko sem poljubljal Tvoje oči
in sva iskala zase zavetja...

Se še spomniš tistih obljub
in zvezd nebesnega svoda,
ko sva objeta v neskončni poljub,
letela kot krili bel´ga laboda...

Mogoče se spomniš ali pa ne,
a vedi, da eno resnično je,
na najini klopci v parku
še vedno čakam na Te...