V nekem drugem času
bo drugo nebo padalo
v kipenju oblakov in neko
drugo sonce bo vstajalo
izza obzorja.

Z dolgimi prsti pričakovanja
v globinah zelenega morja
in zibajočih alg se bo
raztapljala sinjina. Vrnitev
belih pelikanov

izpod koprenastih meglic
bo izpolnil čas kamnitih
velikanov, molčečih
ob stenah in v pričakovanju
visokih valov.


Tam so. Trudni od nekih
drugih časov in čakajo
galeje izza zlatega obzorja,
nemo v nova tisočletja.
V razpokah

se nabira sol. V veter, blisk nevihte
ječijo osamljeni titani, pod čermi
trohni galeje krov. Prazne amfore,
čas ni več njihov.
Nič več domov...