Svetinja ti predraga,
zaradi té zapuščala sem prag domači,
da bi se učenosti in lepote besed napila,
da bi pobožala s prsti in z očmi tvoje strani,
da bi si vtisnila v spomin tvojo barvo in podobo,
da bi vedela, kje name čaka?...
Vedno daš mi par kristalov za moj mozaik.
Spet mi odkrij svoj mik
in zapelji me v skušnjavo,
ki se rada ji bom vdala -
bolj te ljubim kot podobo ljubljenega moškega,
ljubim bolj kot sama sebe tebe.

Nisem mojstrica peresa,
a odkrila sem čudesa,
ki so plod navdiha,
ki ga premore duša tiha,
če narahlo le potrka?
in preveč ne pričakuje?

V meni nihanja,
različna občutja,
laž in resnica.
Nepovezanost mnogokrat,
blodni tok misli,
raznotere blokade.

Tudi ni prav to,
da bi prav vse
rada razstavila na verze.
Hočem le,
da bi ostalo nepozabno to,
kar bo nekoč dobrega tu vzklilo,
kjer zdaj poganjajo tuja že semena
in jih jaz križam s svojimi.

Sem pač hibrid,
poln vplivov, primesi,
ki jih pobiram vsepovsod
in so načele mojo čistokrvnost...

Kaplja ti deževna,
kako dolgo
trajal bo
sprehod tvoj
po mojih
očalih
premraženih?

Roka moja
še po robcu
ne trza,
da bi te
za vedno
izbrisala.

Obe čakava:
katera prispe prva –
ti v svoj izvor ponovno
ali jaz na drugo stran ceste.

Drugače.
Pod površino.
Sama s seboj
in ves svet je lahko moj.
Jaz in moj obstoj.

Sorodnosti med
menoj in teboj.
In jaz na svoj način živim.
Sem, kakršna sem.

Samo to sem, drugačne me ni.
Sem v svojih trenutkih.
Bolj ali manj sebi zvesta.
Spreminjajoča se:
iščoča in čakajoča.

Z mislimi se dotikam nedosegljivih zvezd
in vem, v prah se spreminjajo vse moje visokoleteče zaobljube.
Včasih mi je bilo skoraj vse navrženo, le malo truda me je stalo.
Takrat nisem niti pomislila na to, da bi svoje sanje prepustila komu
drugemu.
Današnji dan že dolgo ni več z mojimi zaslugami prepojen.
Dlan sem razprla, še vedno čakam na metulja.
Moj pogled ne bo nikoli več kot izpred toliko in toliko let,
a vendarle izžareva nekaj toplega iz teh zaupljivih oči, ki ne znajo
lagati.
Moje poti so že precej skrenile s poti pričakovanj in zaslepljujoče luči,
nič več se ne pretaka po mojih žilah nemirna kri rosno mladih dni?
Po navadi nadenem nase plašč nevidnosti in se napravim, kot da me ni.

Iz srca prihaja,
kar na papirju ostaja.
Čudež, kaj ne,
kaj vse lahko beseda pričara?

(V spomin 14-letnemu Mirku Brezavščku,
Bevkovemu Jerku, črnemu bratu,
ki je podlegel pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21.2.1931)

Umrla je Anna Frank.
Celi svet je za njo žaloval.
Nate dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je bolečina tvoje matere
rjula po briških gričih
s tvojim telescem v naročju.
Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjul blečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!
Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
s svojo zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem v boljši in pravičnejši svet.

Če hočeš človeka prav spoznati,
se moraš zateči v žival
in iz nje opazovati,
kako se bo človek obnašal,
ko bo gnal vprežno živino
in jo z bičem pretepal.
Kako bo sedel na konju,
ko bo držal uzde v svojih rokah
in ga spodbodel h galopu.

Pomembno za spoznavo človeka
je tudi, kako bo jedel živo odrto žival
in kako bo ob goltanju
njenega mesa molil,
kaj bo govoril o obredu odiranja,
kako bo oblizoval njene kosti
in srkal iz njih še krvavi sok
njene bolečine.

Ko me
objameš
s svojimi

zlatimi
očmi,
vem,

da bom
bogata
za vselej.

Roke so se mi spremenile v krila.
Začela so mi rasti tam, kjer se začenjajo
pisave z gorečim peresom iz tvojega trpljenja.
Na Parnasu mojega telesa sem čutila,
da mi izrastki dvigujejo tkivo
na tišinah površin, da mi dih hoče spregovoriti
v jeziku svilene kože iz zavetja srca
in hoče izkričati svoje čustvo,
duhovno nevihto, kakor se izkričijo korenine,
ko drevo ozeleneva in razcveti svojo rožo,
kakor mati, ki rojeva otroka.
Kdo pozna to silno bolečino?

Mrmrajo tla, oblaki krožijo nad hišo,
morje v telesu buči in zida okope obrežij
iz zadihane snovi, uperjene navzgor.
Lasulje vrb se sklanjajo nad mano
in me varujejo iz tvojih podaljšanih rok,
kakor narava, ki vrača dobro z dobrim
in odgovarja z epitelom svoje zelene kože.

Ko je največja tema,
in najbolj grozen mraz,
vidiš sami smrti v obraz..
čutiš jo lahko z rokama obema.

Ali ko se zaveš,
da nisi sam v temi tej,
da nisi sam, ki hodi proti njej..
Te ni strah in veš, še lahko uspeš.

Čeprav čutiš žalost,
zaupaš v življenje.
Veš, da je potrebno tudi trpljenje!
Da boš lahko nekoč prost.

Ni dneva brez spomina
spomina ne veter
veter v laseh in dlaneh
dlaneh ki vežejo in božajo
božajo mehko kožo
kožo predano tvojim poljubom
poljubom strasti ovito v tančico
tančico črne duše s prelepo sredico
sredico ki jo vidi ves svet
svet pa se utaplja v nič
nič me ne bega bolj kot to
da si le del spomina.

Rada bin jemela nekoga, da bi zame skrbel,
nekoga, ka bi me tel.
Tašniga, ki nebi samo zel in šu,
tašniga, ki me nebi poslal k oštji, kadar bi tü.

Rada bin jemela eniga, ki bi me zel,
eniga, ki bi mi vre vjutro pel.
Tašniga, ki kantal taku na glas,
tašniga, ki je kašn bot za kašn špas.

Rada bin jemela nekoga, ki brez mene nebi zaspal,..
nekoga, ki bi se komplet udal.
Tašniga, kur ga na sveti ni,
točno tašniga jaz želin si!

Pomlad se priplazila tiho je v vas,
prvi že ptički spominjajo nas,
da se zemlja prebuja, da novo želi,
življenje živeti, mir za vse ljudi.

Brstijo že popki, že zvončki cveto,
boš prišel že kmalu, prijel me za roko?
Sama zdaj hodim po poti in vem,
da prav je tako, da na sproti ti grem.

Ne bom le čakala in gledala vse,
kako je lepo in mimo mene gre.
Zavedanje to, da del narave sem,
prineslo k meni bo tvoj objem.

Zakaj ljubezen ne more obstati kot
bistvena stvar med dvema človekoma?
Zakaj to razdrejo neke navade, neki vzorci?
Zakaj se ljudje ne prepustijo ljubezni,
ki v vsej svoji moči izbriše vse zlo?

Sprašujem se...

Zakaj tako težko je spremeniti navade, vzorce,
če se zaradi njih lahko izgubi ljubljeno osebo?
Mar ni pomembnejša ta oseba in ljubezen med dvema?
Zakaj pravijo nekateri, da ljubezen ni dovolj, da uspe zveza?

Ljubezen je vse...

Jaz tukaj,
ti tam.
Zdaj tako sam.

Ti dnevi in noči,
brez tebe se čar njih izgubi.
Ker tebe ni.

Kje pa si?
Tam daleč proč,
kjer zdaj padla, si v svojo noč.

Tableto
tisto zeleno
veliko
debelo
brez črte
pa med prte
in v perje
mehko
mimo česarkoli
tableto ja.

Pa kmalu spet
ali dve
ali vendar ne
raje vse
in v nebesa
in nazaj
pa dosti tekočine.

Mesto v oblakih je,
A sonce tam je nekje.
Resnično še dobro vem kje!

Tvoje besede, tvoj glas,
In vse na tebi pač.
Nikoli bolj, kot želim si ta čas!

A zdaj ko spiš,
Tebe ni, čeprav si.
Vendar želim te slišati!

Ko bi smela stisniti se v tvoj objem,
skriti v tvoje se naročje,
pozabiti na ves svet in kar je v njem
samo, zazreti v tvoje se obličje.

In vztrepetalo spet srce bi moje,
sedaj trpeče tiho, otopelo mirno,
nasitilo bi se ljubezni tvoje,
razširilo bi sreče krilo.

Ko bi mogla v tvoj objem se dati,
da nihče ne videl bi te sreče,
prelepo je, da bi smela se igrati
tako velika je ljubezen, da te sreče neče.

Le zahajaj
sonce,
ni prvič,
le, da noč
bo daljša.

Zmeraj pride
jutro,
morda zadnje
ali edino,
kakor komu.

Žal,
ne vem zakaj
ti ne verjamem,
nekaj v glavi
govori, svari,
ne dovoli.

Besede,
previdne
zmeraj iste,
preventivno
za vsak slučaj,
prosim, vzemi jih nazaj.

Naj te ne skrbi,
saj ni pogoj
še želja ne,
včasih bilo je upanje
pa je šlo,
prav je tako.

Ne reci, da bom jutri odšel,
ker danes še vedno prihajam.

Poglej globlje: prihajam vsako sekundo,
da bi bil popek na spomladanski veji,
da bi bil ptica s krhkimi krili,
ki se uči peti v svojem novem gnezdu,
da bi bil gosenica v srčiki cveta,
da bi bil dragulj, ki se skriva v kamnu.

Še vedno prihajam, da bi se smejal in jokal,
da bi se bal in upal.
Ritem mojega srca je rojstvo in
smrt vseh, ki živijo.