Ko je največja tema,
in najbolj grozen mraz,
vidiš sami smrti v obraz..
čutiš jo lahko z rokama obema.

Ali ko se zaveš,
da nisi sam v temi tej,
da nisi sam, ki hodi proti njej..
Te ni strah in veš, še lahko uspeš.

Čeprav čutiš žalost,
zaupaš v življenje.
Veš, da je potrebno tudi trpljenje!
Da boš lahko nekoč prost.

Prijatelji so s teboj,
in hodijo ob tebi povsod,
kamor seže pot,
ko ne moreš iti sam s seboj.

Mnogo lažje je, ko čutiš,
da je ob tebi nekdo,..
Mnogo lažje je, ko čutiš..
da imaš nekoga, ki ve vse to.

In ni še vse izgubljeno,
še strah se razprši..
smrti gledaš v oči
In za temo ti je vseeno.

Splezaš lahko na mavrico
in napišeš najlepšo pravljico.
Še smrt lahko primeš za roko
in jo odpelješ visoko, visoko!

Še všeč ti bo,
z roko v roki hoditi z njo.
Prijatelji se ti pridružijo brez besed
in greste skupaj na čarobni potep.