Roke so se mi spremenile v krila.
Začela so mi rasti tam, kjer se začenjajo
pisave z gorečim peresom iz tvojega trpljenja.
Na Parnasu mojega telesa sem čutila,
da mi izrastki dvigujejo tkivo
na tišinah površin, da mi dih hoče spregovoriti
v jeziku svilene kože iz zavetja srca
in hoče izkričati svoje čustvo,
duhovno nevihto, kakor se izkričijo korenine,
ko drevo ozeleneva in razcveti svojo rožo,
kakor mati, ki rojeva otroka.
Kdo pozna to silno bolečino?
Mrmrajo tla, oblaki krožijo nad hišo,
morje v telesu buči in zida okope obrežij
iz zadihane snovi, uperjene navzgor.
Lasulje vrb se sklanjajo nad mano
in me varujejo iz tvojih podaljšanih rok,
kakor narava, ki vrača dobro z dobrim
in odgovarja z epitelom svoje zelene kože.
Oh oče, žeblji rinejo s težkimi ostrinami
jezika, ošabno, naduto in navpično.
Boli, ko roka zadrgne z ogrlico
s členki tvoje davne verige okrog vratu
in žeblji rinejo globoko, ozkotirno,
v znameniti konec zabadajo lasten penis strasti,
okrašen z odlikovanji dvomljivega dela.
Pokrije me plitka beseda in vzdrhtim,
ko mi ostrorobo kleše in vrta po duši,
a vrata kletke duha so se na stežaj odprla.
Duša iz krvavega kvasa vstaja in vstopa
v svobodo njene nedokončane zgodovine.
Moj strasten značaj iz rosne mladosti,
je kakor boječa radost, vzklila iz gnojne rane,
ko vstopajo škornji vanjo. Roža sprejema
bolečino, prizadejano s hrupnimi fanfarami,
ki igrajo Jobu iz Biblije
in polnijo prostore z glasovi
med mlahavimi in brezbavnimi
razdejanji in večnimi obnavljanji simulakrov.
Živim z očmi spečega morja v sebi
v tej kaotični vegetaciji mrtvih
z ljubeznijo v srcu, ki mi je ne more
nihče nikoli ne odvzeti in ne dodati,
razen tebe, moj dragi oče.
Soča, sveta reka obnavlja tvoje drevo
in na njenih obrežjih bo večno zelenelo.
Roke so se mi spremenile v krila.
