(V spomin 14-letnemu Mirku Brezavščku,
Bevkovemu Jerku, črnemu bratu,
ki je podlegel pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21.2.1931)

Umrla je Anna Frank.
Celi svet je za njo žaloval.
Nate dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je bolečina tvoje matere
rjula po briških gričih
s tvojim telescem v naročju.
Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjul blečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!
Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
s svojo zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem v boljši in pravičnejši svet.


Mirko, poglej, te vinograde,
te svoje rodne briške griče,
nasade cvetočih češenj in breskev,
blagodat, ki si nam jo zapustil!
Ne mineva še čas za žalovanje.
Drobni škorci vedo za tvoj grob
in se usedajo na nagrobni kamen.
Čivkajo ti zgodbo. Pod napuščem strehe
tvojega doma v Gornjem Cerovem,
spletejo gnezda.
Ali slišiš v gnezdih čiv, čiv, čiv
mehke slovenske govorice?

Koval si upor!
Napad na sovražnikov vlak.
Ubogi ponižan primorski otrok.
Odšel si s težkim kovčkom na pot.
polnim krivic in sporočil:
Ljubite svojo domovino,
ljubite svoj materin jezik!

Tvoje telo še leži na parah
mlačnega pomladnega dežja
in klije v koreninah
cvetje domačega vonja.
Kako utrujen je bil čas
in izsušen vrt plahih cvetov
za Mirkov grob!.
Vonj mladosti je potrpežljiv.
Dolgo je čakal na oživitev
v čakalnici mladih sanj.

Zastrta, že skoraj pozabljena bolečina
v tvojih ranah od fašističnega pretepanja
je znova obudila bol in spomin.
Dolga je bila pot do srca.
Zaspano je plezalo sonce
po briških gričih desetletja.
Rod za rodom je ponižno molčal
potem, ko je umazani vlak
odpeljal tvojega očeta na jug Italije
v izgnanstvo, učiteljevati v tujem jeziku
s slovensko besedo v grlu.
O Bog, koliko krivic je pretrpela Primorska!
Slava bodi tvojemu spominu, dragi Jerko!