Neznatno svetilko
nekje sem uzrla.
Takrat, ko še ni
bila moja.
Nisem vedela,
da jo bom
še kako
potrebovala.
In nisem poznala
denarja,
s katerim
bi jo kupila.
Samo njeno
šibko svetlobo
sem si zapomnila,
pomislila na temo v sebi
in se nazaj na tisti kraj vrnila.
Ni je več bilo,
nekdo drug jo je že vzel.
Tedaj sem bridko zajokala,
solze pobrala,
v nebo jih vse zagnala
in jih prisilila do svetljaja.


Nebo se je vso razsvetlilo,
zvezde so začele deževati
na zemljo in name.
Bila vsa zlata sem od njih
in moje solze biserne
nežen potoček so ustvarile.
Potoček življenja,
kjer se s kopeljo
opereš trpljenja.

V meni se je
nekaj zganilo
in ostalo
tudi ko je
vse veličastje
že minilo.
Prepoznala sem
svetlobo,
tiste svetilke je bila:
na daljavo
je usodnost
med nama zaznala,
svojo moč mi dala.
Od tedaj me ni več zapustila.
Zato je vsepovsod tako svetlo,
ko se sorodne duše srečajo