Če hočeš človeka prav spoznati,
se moraš zateči v žival
in iz nje opazovati,
kako se bo človek obnašal,
ko bo gnal vprežno živino
in jo z bičem pretepal.
Kako bo sedel na konju,
ko bo držal uzde v svojih rokah
in ga spodbodel h galopu.
Pomembno za spoznavo človeka
je tudi, kako bo jedel živo odrto žival
in kako bo ob goltanju
njenega mesa molil,
kaj bo govoril o obredu odiranja,
kako bo oblizoval njene kosti
in srkal iz njih še krvavi sok
njene bolečine.
Kako bo pohodil polža, opazuj!
Kako usmrti nadležno muho.
Kako je udaril svojo ženo.
Tedaj boš spoznal, če je kaj
sadizma v njem.
Nekdo je zabodel muho in hrošča
z iglo skozi telo in je užival,
da je njegova žena trpela kot žival.
Pomemben je tudi odnos človeka
do živali, ko ta umira.
Ko boš preseljen v svojega psa,
ki bo star in onemogel
odpeljan na veterino,
boš tudi ti dobil uspavalo v njem
in tedaj malo premagaj svoj spanec
in se zazri v svoje pasje oko.
Če boš videl solzo v njem, pomeni,
da si živel svoje pasje življenje
s človekom v sebi.
Pri tej preselitvi človeka v žival
pa obstaja en problem:
človek se ne bo preselil v žival,
ker noče, da bi se to,
kar se godi živali, godilo njemu.
On je žival v človeku,
žival je pa je le žival.
Če hočeš človeka prav spoznati,
