Ko misel k tebi moja pohiti
oko veselo spet se orosi,
ker ljubezen ta ne mine
in nikoli ne zbledi.

Živi v meni bolečina sladka
čakam, da pregovor bo resnica
daleč od oči - daleč od srca
bojim se, da srce tega ne učaka.

Nočem bati se ljubezni
nočem, da srce živi v lupini prazni
saj brez ljubezni človek je samo lupina,
naj srce ostane polno in se ne izprazni.

Spet joče nebo
´mesto mene,
je oko presahnilo
srce otrdelo.

Pogled je zgovoren
ne more ostati miren
vidim v globino,
čutim bolečino.

Ne beži od ljubezni iskrene
srca prevarati ne moreš
ostane hrepenenje,
kar nenehno in nehote iščeš.

Priznam, izgubil sem,
Pa kdo v tej igri ne gubi,
Srce mi joče,
Glas trohni,
Nekdo prosjači,
Nekdo živi,
Ni važno kdo,
Vsak, čisto vsak,
Igro življenja izgubi.

Snežinke bele padajo,
Se življenja nadajo,
Okoli sape se ovijajo,
Žalost v sebi skrivajo.

Snežinko belo ulovim med dlani,
V njeno popolnost gledam,
V tistem trenutku skopni,
Se ne zavedam, trenutek in je več ni.

Tako hitro gredo leta,
Z njimi trenutki sreče,
Ujetniki smo lastne ječe,
Hitro vene lepota cveta.

Nikoli iz spomina ne izgine,
Nikoli srce ne pozabi,
Nikoli glas v ušesih ne premine,
Nikoli, me nikoli nobena v objem ne zvabi.

Tvojo sliko stiskam ob srce,
Edina, srcu bolečina,
Edina na srcu brazgotina,
Pomenila si mi vse.

Nič ni večnega,
Vse enkrat mine,
Obraz srečnega,
Brez razloga izgine.

Iskren dar,
Ne išče povračila,
Kot obrabljena stvar,
Ne išče popravila.

Moje oči,
Več ne vidijo,
Moja ušesa,
Komaj še slišijo,
Glas potihoma,
Kmalu obmolkne,
Postopoma,
Marsikaj človek pogoltne,
Srce in duša opazujeta nemočna,
Tišina postane z leti neskončna.

Kričal bi, stresal jezo v preklani zid,
Z zaprtimi dlanmi, udarjal vse dokler se ne stemni,
Krvave sence porisale bi zid,
Lastno bolečino vtisnil bi kot žig,
Del sebe pustil bi na njem,
Vsako kapljico krvi na zidu strem,
Preden pride, misli njene vem,
Mimo njenih ramen, hladen v zid zrem.

Kdor te ljubi,
Tisti kateri tvoje ustnice poljubi,
Kmalu bol vzljubi,
Ti zvestobo obljubi.

Postaneš edina misel,
Neprecenljivi biser,
Edini vir, iz katerega se naužije,
Izvir v katerem, zadnjo kapljo krvi prelije

V modrem večeru
je prihajala z igrami vetra.
Plavala je skozi mesečino
iz zapletkov zvezdnih niti,
ovita v zlate omote.

Kakor otrok svetlobe je bila.
Svetli val. Jata kresnic.
Pena nebesnega cvetja.
Bila je dih neprespanih tišin.
Veja dremave noči.
Skrivnost nad strehami oblakov.
Iskra ognjenih peruti
s prosojno zaveso iz suhih vodnjakov,
kjer cvetijo vitice melanholij.

Vsak dan je posebej lahko čudovit,
če si ljubeč in do vseh odkrit.

Boga v vsakem lahko prepoznam,
šele ko njega v sebi zaznam.

On mi da moč in notranji mir,
da si sama ne postavljam ovir.

Skozi mrežo upanja
si odšla,
z lahkoto nerazumevanja,
neprizadeta,
prevarana od lastnih čustev.

Ni padel
oblak z neba,
da bi ti skozenj
Božji prst,
pokazal pot,
stezo do sreče.

Svojih misli kralj,
zmote, spletke,
vstran od mene,
sam,
po božji volji,
svojemu življenju
vladar.

Odprite kljune ptice,
pojte z mano,
čas radosti,
srca odprite tisti,
ki želite
začutiti mir,
polna ga je duša
z vami bom delil.

Ne upam si
priznati ti,
kaj moja duša si želi,
tako le gledam te,
v srcu pa mi vre,
ko bi le vedela,
da ljubim te.

Tvoje oči
me sploh ne vidijo,
čeprav od nekdaj
sva prijatelja,
tako le gledam te
in tiho upam še,
da v tvojem srcu
iskra se prižge.

V ogledalu,
daleč tam zadaj,
vidim veter
kako boža mrtve trave,
on umira,
ki je zadnji
in pesem smrti poje,
ve, da to je konec.

Zdaj na zimo
moral bi za soncem,
pa ne gre nikamor,
zmore le še tu ležati,
peti, smrti v svate,
da bo duša lažja.

Odpuščam ti,
odpuščam si,

pozabi vse,
pozabi me,

pojdi zdaj,
pojdi nazaj,

živi le,
živi še,

ljubi ga,
ljubi se,

povej mu,
povej vse,

Iz težave
v težavo,
a svet
se še vrti,
ne ustavi ga problem,
ne jaz,
ne ti,
saj se smešno zdi,
vendar boli,
čas krade spomine,
nič ne mine,
le minljivost.

Ko boš prevzel svojo bolečino
in bolečino svoje matere,
ki te je rojevala
in njeno radost ob tvojem rojstvu nase,
tedaj boš zaslužen otrok svoje matere.
Ko boš ponovno s krvavim obrazom
prijokal na svet
in se spomnil tistega časa,
ko so se vajine telesne celice v znoju,
kot eden borile za tvoje rojstvo,
tedaj boš morda razumel,
da je vsak otrok brez izjeme
materin sin ali materina hči.
Mati ne odstavi nobenega otroka.
Mati je vsedarujoča. Ničesar ne jemlje,
samo daje – vsem otrokom enako.

V tišini noči
ljubi moj
ob meni
spi
na čelo
pada
pramen las
lunin sijaj
mu gre
čez obraz
zaprtih oči
na ustih
nasmeh
sanja
moj ljubi

Še en dan tone v pozabo
in z njim na spremembe up,
puščam stalni želji vabo,
da je v novem dnevu ne premaga obup.

Kaj je moje življenje?
Odgovora se bojim.
Zaklepam se pred tabo v trpljenje,
sam v svoji bolečini bedim.

Vse kar vidiš na meni
je pokrov moje bolečine,
reši me vse je na tebi...
Neeeeeeeeeeeeeee!!!

Poglej moj beden obstoj,
sedim in pišem besede
in se počutim kot gnoj,
ko izražam v tekstu sliko svoje bede.
Zaustavi se za trenutek,
vzami si čas in
preberi mojih čustev osnutek,
poglej kako trpim.
Tvoje srce ima ključ,
a sam ga najti ne morem,
prižgi mi luč,
ker nestrpen sam ne zmorem.

Včasih je lepo tako kot je
Včasih hočem več
Včasih je vsega preveč
Včasih se pa skrijem drugam
S tistim kar imam.

Včasih le s težavo odprem oči
Včasih se mi zdi
Da v pljuča ne gre zrak
Da mi je težak vsak korak
Da sem le spak.

Rada bi
tolk stvari
da glava boli.

Rada bi
zaprla oči
potopila obraz v dlani.

Rada bi
zbežala stran
se skrila pred jato vran.

Rada bi
te primla za dlan
s tabo odšla drugam.