Kakor majhno sončece
je zabolela rana v srcu.

Kot ptičica v vetru
je poletela grda misel.

In drobna punčka
je znorela,
preden bi kot ptička poletela.

Ni več drobne punčke
ni vetra.

In majhno sončece
je sežgalo
grdo misel.

zaprem oči…
nežno božanje vetra me spominja na dotike tvoje
ko ni bilo luči
in sva raziskovala teles dvoje.
Vidim te…
Počasi se mi približuješ
Želim si te…
Utrip srca mi pospešuješ.
In tvoje oči…
Sinja modrina prodorno vrta vame.
Vrtaj! Vrtaj! Šeeeeee!!!!!
Naj me ljubezen zadane!
Tvoje ustnice se dotaknejo mojih…
…toliko nežnosti, strasti…
se počutim kot pri bogovih
svet se okoli mene vrti.
Uživam…

En e-mail mi je bil poslan,
poslal ga je obraz poznan.
Obraz, ki poln je žalosti,
dušo prazno ima se zdi.
Besede skrbno skupaj zbrane
2x premišljene, 2x prebrane.
Tiho drvim skozi rime njegove,
toliko čustev bi drlo bregove.
Vživim se v njega, vem kako mu je
enako mi nekoč je on zadal gorje.
A stare zadeve sem dala na stran,
pogrevati bi bilo zaman.
Še spomnim se najinih skupnih dni,
se včasih še kot včeraj zdi,
ko hodila zaljubljeno sva nad oblaki,
ni nama bilo mar, kako dolgi so koraki.

Ne tajim več,
ljubim te,
kaj morem,
je že tako.

Še sebi bom priznal,
ne bom v prazno
si več lagal,
ne bom skrival.

V redu,
ko bom misli uredil,
vas povabim,
vse strahove,
ki vladate mi v glavi.

Z razprtim krilom
žive rože je cvetela
in raztapljala oči metulju.
Tkala je z odsevi kožo
in ga nežno vabila.

Odprla je liste
odzunaj in odznotraj,
z njimi je dihala
največjo skrivnost.

Gledal je cvetno čašo.
Naučil se je,
česar prej ni znal.
V jelševju je zapela ptica.

Ko misel k tebi moja pohiti
oko veselo spet se orosi,
ker ljubezen ta ne mine
in nikoli ne zbledi.

Živi v meni bolečina sladka
čakam, da pregovor bo resnica
daleč od oči - daleč od srca
bojim se, da srce tega ne učaka.

Nočem bati se ljubezni
nočem, da srce živi v lupini prazni
saj brez ljubezni človek je samo lupina,
naj srce ostane polno in se ne izprazni.

Spet joče nebo
´mesto mene,
je oko presahnilo
srce otrdelo.

Pogled je zgovoren
ne more ostati miren
vidim v globino,
čutim bolečino.

Ne beži od ljubezni iskrene
srca prevarati ne moreš
ostane hrepenenje,
kar nenehno in nehote iščeš.

Priznam, izgubil sem,
Pa kdo v tej igri ne gubi,
Srce mi joče,
Glas trohni,
Nekdo prosjači,
Nekdo živi,
Ni važno kdo,
Vsak, čisto vsak,
Igro življenja izgubi.

Snežinke bele padajo,
Se življenja nadajo,
Okoli sape se ovijajo,
Žalost v sebi skrivajo.

Snežinko belo ulovim med dlani,
V njeno popolnost gledam,
V tistem trenutku skopni,
Se ne zavedam, trenutek in je več ni.

Tako hitro gredo leta,
Z njimi trenutki sreče,
Ujetniki smo lastne ječe,
Hitro vene lepota cveta.

Nikoli iz spomina ne izgine,
Nikoli srce ne pozabi,
Nikoli glas v ušesih ne premine,
Nikoli, me nikoli nobena v objem ne zvabi.

Tvojo sliko stiskam ob srce,
Edina, srcu bolečina,
Edina na srcu brazgotina,
Pomenila si mi vse.

Nič ni večnega,
Vse enkrat mine,
Obraz srečnega,
Brez razloga izgine.

Iskren dar,
Ne išče povračila,
Kot obrabljena stvar,
Ne išče popravila.

Moje oči,
Več ne vidijo,
Moja ušesa,
Komaj še slišijo,
Glas potihoma,
Kmalu obmolkne,
Postopoma,
Marsikaj človek pogoltne,
Srce in duša opazujeta nemočna,
Tišina postane z leti neskončna.

Kričal bi, stresal jezo v preklani zid,
Z zaprtimi dlanmi, udarjal vse dokler se ne stemni,
Krvave sence porisale bi zid,
Lastno bolečino vtisnil bi kot žig,
Del sebe pustil bi na njem,
Vsako kapljico krvi na zidu strem,
Preden pride, misli njene vem,
Mimo njenih ramen, hladen v zid zrem.

Kdor te ljubi,
Tisti kateri tvoje ustnice poljubi,
Kmalu bol vzljubi,
Ti zvestobo obljubi.

Postaneš edina misel,
Neprecenljivi biser,
Edini vir, iz katerega se naužije,
Izvir v katerem, zadnjo kapljo krvi prelije

V modrem večeru
je prihajala z igrami vetra.
Plavala je skozi mesečino
iz zapletkov zvezdnih niti,
ovita v zlate omote.

Kakor otrok svetlobe je bila.
Svetli val. Jata kresnic.
Pena nebesnega cvetja.
Bila je dih neprespanih tišin.
Veja dremave noči.
Skrivnost nad strehami oblakov.
Iskra ognjenih peruti
s prosojno zaveso iz suhih vodnjakov,
kjer cvetijo vitice melanholij.

Vsak dan je posebej lahko čudovit,
če si ljubeč in do vseh odkrit.

Boga v vsakem lahko prepoznam,
šele ko njega v sebi zaznam.

On mi da moč in notranji mir,
da si sama ne postavljam ovir.

Skozi mrežo upanja
si odšla,
z lahkoto nerazumevanja,
neprizadeta,
prevarana od lastnih čustev.

Ni padel
oblak z neba,
da bi ti skozenj
Božji prst,
pokazal pot,
stezo do sreče.

Svojih misli kralj,
zmote, spletke,
vstran od mene,
sam,
po božji volji,
svojemu življenju
vladar.

Odprite kljune ptice,
pojte z mano,
čas radosti,
srca odprite tisti,
ki želite
začutiti mir,
polna ga je duša
z vami bom delil.

Ne upam si
priznati ti,
kaj moja duša si želi,
tako le gledam te,
v srcu pa mi vre,
ko bi le vedela,
da ljubim te.

Tvoje oči
me sploh ne vidijo,
čeprav od nekdaj
sva prijatelja,
tako le gledam te
in tiho upam še,
da v tvojem srcu
iskra se prižge.

V ogledalu,
daleč tam zadaj,
vidim veter
kako boža mrtve trave,
on umira,
ki je zadnji
in pesem smrti poje,
ve, da to je konec.

Zdaj na zimo
moral bi za soncem,
pa ne gre nikamor,
zmore le še tu ležati,
peti, smrti v svate,
da bo duša lažja.

Odpuščam ti,
odpuščam si,

pozabi vse,
pozabi me,

pojdi zdaj,
pojdi nazaj,

živi le,
živi še,

ljubi ga,
ljubi se,

povej mu,
povej vse,

Iz težave
v težavo,
a svet
se še vrti,
ne ustavi ga problem,
ne jaz,
ne ti,
saj se smešno zdi,
vendar boli,
čas krade spomine,
nič ne mine,
le minljivost.

Ko boš prevzel svojo bolečino
in bolečino svoje matere,
ki te je rojevala
in njeno radost ob tvojem rojstvu nase,
tedaj boš zaslužen otrok svoje matere.
Ko boš ponovno s krvavim obrazom
prijokal na svet
in se spomnil tistega časa,
ko so se vajine telesne celice v znoju,
kot eden borile za tvoje rojstvo,
tedaj boš morda razumel,
da je vsak otrok brez izjeme
materin sin ali materina hči.
Mati ne odstavi nobenega otroka.
Mati je vsedarujoča. Ničesar ne jemlje,
samo daje – vsem otrokom enako.