|  Ko boš prevzel svojo bolečino
in bolečino svoje matere,
ki te je rojevala
in njeno radost ob tvojem rojstvu nase,
tedaj boš zaslužen otrok svoje matere.
Ko boš ponovno s krvavim obrazom
prijokal na svet
in se spomnil tistega časa,
ko so se vajine telesne celice v znoju,
kot eden borile za tvoje rojstvo,
tedaj boš morda razumel,
da je vsak otrok brez izjeme
materin sin ali materina hči.
Mati ne odstavi nobenega otroka.
Mati je vsedarujoča. Ničesar ne jemlje,
samo daje – vsem otrokom enako.
Vsak otrok potrebuje mleko in ljubezen
svoje matere, da preživi.
Mati vsem otrokom odpušča in jih varuje.
Mati nobenega otroka ne zavrže.
Vsi otroci so sinovi in hčere slovite matere.
Nihče se nima pravice hvaliti ali zahtevati,
da je mati zanj bolj mati, kot je za drugega.
Za mater so vsi otroci njeni otroci.
Mati vse otroke enako ljubi.
Dva milijona otrok je za mater ena družina.
Kako, da je materina ljubezen tako velika?
Ker krvavi in trpi v neznosnih bolečinah,
da podari otroku življenje in si ohrani svojega.
Materino in otrokovo telo sta eno -
iz istega tkiva, iz iste krvi, iz iste prsti.
Materi domovina je ime.
Matere ne moreš deliti.
Mati je eno telo in ena duša.
Vi otroci, se lahko delite na rdeče in bele,
a vedite, da bo mati z molkom vselej
prepoznala svojega sina ali hčer in ga ljubila,
zato nihče in nikoli ne bo nič več ali manj njen.
Vse kar je, je svet okoli tebe, otrok,
in popkovina, s katero si privezan na svojo mater.
Porod je trpljenje in ni nikoli končano dejanje.
|
NE ZAMUDITE
Rdečin in belim otrokom
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 4. maj 2006 @ 11:22 CEST
Vsak čas si piše zgodovino na novo in po svoje. Le poglejte učbenike in jih primerjajte med seboj. Zgodovinska optika se močno spreminja. Človekova zavest deluje in se razvija v ogledalu, v katerem gleda in občuduje samega sebe.
Ko se je potopila ladja Titanic, ki naj bi pomenila triumf ladjedeljstva, je bila to tragična katastrofa tehnike. Ko je zmagala francoska meščanska revolucija 1789 in se je Robespiere z giliotino umaknil v zgodovino, je ta pomenila konec fevdalizma in zmago meščanstva. Tudi umetniki se veličajo, da pomeni začetek novega veka začetek renesančne umetnosti in arhitekture z znamenito palazzo Pitti v Rimu 1450. leta, z njo pa zaton srednjeveške gotike. Ko je bil poražen fašizem in nacizem je bilo konec ideologije o večvrednosti človeka in gorja, ki je prineslo svetu na milijone in milijone mrtvih. Nacionalno socialističena ideologija je bila pod vplivom o veličini in narodnostni dolžnosti. Socialistična in komunistična se je hranila z utopijo prihodnosti, ki izvira iz mita preteklosti. Ko je padel komunizem 1989. leta s padecem berlinskega zidu, je bilo konec totalitarizma, nasilja in enoumja. Ali res? Komunizem je prav tako prinesel svetu na vseh kontinentih na milijone in milijone mrtvih, a žal, še vedno živi med tistimi ljudmi, ki niso občutili njegovih grozot. Ko sta padli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki je bilo konec poveličevanja bojevnikov, saj se hoče samo eden, ki pritiska na pedal in spet je sledilo na milijone in milijone mrtvih, večina jih je izparelo v zrak. S smrtjo Tita je bilo pri nas konec mita o socializmu in komunizmu, ki je prav tako pustil za sabo Kočevski rog, Teherje, brezna, Goli otok, polne zapore drugače mislečih, dolgove in ogromno spranih možgan, itd. ter na tisoče in tisoče mrtvih Slovencev, ki nimajo svojega groba. Nastal je nov mit: Evropa z demokracijo. Tudi Evropa bo imela svoje tirnice, o katerih bo pisala zgodovina.
Pri vsem tem pa ugotavljamo, da je ta karma razkola v Sloveniji med rdečimi in belimi še vedno tukaj, med nami. To smo imeli priloženost videti iz odzivov Stanovnika na govor Cukjatija.
Vprašamo se, ali to karmo slovenskega naroda lahko zaceli srčna energija ali obtoževanje in vzpodbujanje novih zamer. Srčna energija tukaj pomeni za preteklost razumevanje in sposobnost, da vsakdo sprejme ravnanje drugega. To ne pomeni sprejemanje sadizma na katerikoli strani, marveč razumevanje, kakšni pritiski, kakšne situacije, kakšna miselna obzorja so vodile ljudi na drugi strani k njihovim opredelitvam. Hkrati je to razmislek, ki v svetovnem kontekstu prepoznava slovensko partizanstvo kot zavezniško protifašistično silo in kot glavno silo nacionalne osvoboditve, in pri tem ne pozabi tudi na Tigrovce, Črne brate, Zbor svečenikov svetega Pavla in mnoge, ki so bili zavestno zamolčani, hkrati pa ne spregleda revolucije z vsemi njenimi krvavimi in krivičnimi posledicami. Ob vsem tem pa bi ponudila tudi premislek in odgovor na vprašanje: Ali so bili beli zavestni sovražniki svoje domovine? Dvomim, da bi posameni Slovenec zavestno sovražil svojo domovino. Vsak je imel neke predstave in ideale, odvisno kako je situacijo, v kateri se je znašel razumel in se opredelil. Tudi vzrok je treba opredeliti, ko se govori o posledici. Nedvomno je komunizem zbujal strah in trepet pri vernih Slovencih. Mnogi so vedeli kaj se dogaja v Rusiji in Sibirji. Nobenega dogoka ni mogoče soditi z današnje perspektive gledanja. V tedanjo situacijo pa ne moremo več nazaj, da bi se dali v kožo enega ali drugega. Poudarila bi tudi, da je ideal popolne človeške osebnosti, pokončnega, brezkompromisnega značaja le utopija prihodnosti, ki se hrani z miti preteklosti. Za prihodnost pa ta srčna energija pomeni pustiti preteklost preteklosti in prepoznati, kje danes nastajajo družbene napetosti in razkoli, ki jih je potrebno celiti in uravnovešati, ne pa povečevati. Preveč problemov ima sodobna družba in prihodnost, da bi toliko energije vlagali v medsebojna obračunavanja in obtoževanja.
Žalostno je to, da v slovenskem narodu še naprej "delajo in živijo ter soodločajo" o njegovi prihodnosti tudi tisti, ki so padli, ki več ne živijo.
Če že govorimo o žrtvah rdečih in belih, ki jih je terjala vojna, nasilje in krivice, moramo pomisliti tudi na to, da so tudi krivci, preganjalci in teroristi člani ljudskih množic. To so sinovi matere domovine. Le-ti so mnogo krat kar anonimni in številni, so množica na eni in drugi strani. Tako smo se znašli pred sinhronostjo zločincev in žrtev, diktarojev in "ljudske volje". Vsaka stran se ima za žrtev. Vsaka stran hoče dokazati svoj prav. Ena na drugo zvračata zločine. Zmagovalci maličijo poražence, poraženci maličijo zmagovalce. Vse zavestno mišljenje, govorjenje ter odločanje je en sam kompromis z notranjim sovražnikom. Ta notranji sovražnik je znan, ni ga mogoče premagati, ne da bi se med sabo še naprej vojskovali.
Žalostno je to. Tako na sceni vidim obupen klic velikega števila nedolžno pomorjenih in preganjanih Slovencev in njihovih sinov in hčera, ki so morali zapustiti svojo domovino in kričijo svojo bolečino. Ali jih res ne moremo razumeti? Na drugi strani pa vidim z rdečo idologijo pregnetenega, še vedno zelo mogočnega pojočega predstavnika zmagovalcev. Vsi pa imajo eno samo mater - domovino, ki vse svoje hčere in sinove enako ljubi, ker so njeni, mati vsem odpušča in jih vzame v svoje naročje. Porod te matere pa je še vedno zelo trpeč, boleč in krvav, nikoli končano trpljenje in bolečina.
Tatjana Malec
Rdečin in belim otrokom
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 5. maj 2006 @ 15:37 CEST
Lepo si napisala tole o domovini! Res je, domovina je ena in edina, mati, ki te vzame v bran in ti nudi toplino, ko ti je najtežje! Vendar nekateri enačijo domovino z državnim inštitucijami in osebami, ki delajo v njih! Danes lahko od večine ljudi poslušam, kako jim je Slovenija mačeha, kako izgubljajo službe in socialne privilegije itd.! Pri tem ne ločijo državnega aparata od domovine! Država je samo zunanji "oklep" domovine, ta domovina pa ni samo država, v ožjem pomenu, je zagotovo precej več! Domovina pogostokrat sega čez meje državnega ozemlja, kar se je posebej pri nas pokazalo v prejšnjem stoletju, posebej krvavo na zahodni in severni meji tedanje države! Politiki in sistemi se menjajo, domovina ostane in tega ti nihče ne more vzeti, ker jo nosiš v srcu! Lahko ti vzamejo zemljo, spremenijo meje, vendar ti ne morejo vzeti zavesti, da je tam tvoja domovina! Zato v našo domovinsko zavest prav tako spadajo mesta in kraji čez zahodno mejo v Italiji, čez severno mejo v Avstriji in še posebej žalostno, čez južno mejo s Hrvati, kjer pravzaprav meja še ni določena in predstavlja problem mnogim slovenskim, pa verjetno tudi hrvaškim državljanom! Še bolj žalostne so pa razprtije, ki ideološko delijo naš narod! To pa predvsem zato, ker več kot 60 let po koncu 2.svetovne vojne, komunisti še vedno ne želijo položiti resnice o sebi na vpogled slovenski javnosti! Prav gotovo, da zaradi ohranitve privilegijev in pa zato, ker je nekaj še živečih oseb, ki so aktivno sodelovale pri likvidacijah drugače mislečih ljudi! Še posebej je to strahotno v povojnem obdobju! Aparat komunistične tajne policije OZNA in potem UDBA, je izvajal likvidacije tudi v tujini, po vzoru na sovjetski KGB in vzhodno nemški STASI! Da o kriminalnih denarnih transferjih s katerimi se je ta organizacija ukvarjala ne govorimo! Danes kazati s prstom na domobrance je tragično, saj lahko kažejo samo na kosti pobitih v grapah in jamah kočevskih pragozdov, kjer so jih komunistični idejni voditelji ukazali pomoriti, pa še po drugih moriščih, ki jih je Slovenija polna! Da so komunisti ves čas lagali o začetnikih vstaje proti fašizmu, tigrovcih, kaže na njihovo moralno izprijenost, ker so se želeli kazati pri ljudstvu kot edina zaslužna stran pri osvoboditvi Slovenije, vsi ostali so jo morali ubogati ali pa so tvegali metek v hrbet! Domobranci kot takšni, so zadosti bili kaznovani za svojo zablodo, prav gotovo pa je večina njih prav tako šla v obrambo domovine, obrambo pred komunizmom! Tako kot partizane na drugi strani, so tudi njih izkoriščali določeni politični krogi za svoje ozke cilje, ki pa so jih na koncu zapustili in jih prepustili usodi, ki je v obliki komunističnih krvnikov udarila po njih, neusmiljeno in srhljivo! Da so posamezniki med njimi bili vojni zločinci, nikakor ni izključujoče, pa tudi takšni imajo pravico do sodnika in obrambe, da je pa večina bila navadnih borcev in da so tako končali svoje življenje, je pa navaden zločin! Pa govorim tukaj samo o domobrancih, kje so civilne žrtve in žrtve ostalih vojnih formacij, ki so bežale čez Slovenijo v Avstrijo, potem pa od Angležev bile poslane nazaj v "vroči komunistični objem"! Torej, komunisti so pobijali partizanske borce, domobrance in druge vojake, ter civiliste, brez sodišč, po koncu vojne! Strahotno je tudi desetletje in več po vojni, informbiro, Goli otok, Dachauski procesi in mnoge druge zločinske mahinacije v "imenu ljudstva"!Niti toliko nimajo moralnih vrednot, da bi vseeno predali spiske pobitih, pokazali jame, kjer so odmetavali trupla, da se lahko izdajo mrliški listi za temi ljudmi, ki so bili obsojeni brez sodišč! Pa da bi se vsaj pokesali, verjetno bi temu narodu po toliko desetletjih tudi to zadostovalo, da se približamo spravi, ki je nujno potrebna, da Slovenija gre naprej in da jo vsak njen državljan sprejme kot svojo mater domovino in jo za vedno nosi v srcu, kot eno in edino!