En e-mail mi je bil poslan,
poslal ga je obraz poznan.
Obraz, ki poln je žalosti,
dušo prazno ima se zdi.
Besede skrbno skupaj zbrane
2x premišljene, 2x prebrane.
Tiho drvim skozi rime njegove,
toliko čustev bi drlo bregove.
Vživim se v njega, vem kako mu je
enako mi nekoč je on zadal gorje.
A stare zadeve sem dala na stran,
pogrevati bi bilo zaman.
Še spomnim se najinih skupnih dni,
se včasih še kot včeraj zdi,
ko hodila zaljubljeno sva nad oblaki,
ni nama bilo mar, kako dolgi so koraki.

Tako kot začne se, se tudi konča,
vsaka lepa zgodba svoj konec ima,
nova izkušnja, še trši oklep,
ga ni pod soncem, da mu dovolim ga stret.
Zdaj sva prijatelja, a le na daljavo.
Net in rima nama služita za povezavo,
v svojih rimah sva našla zadoščenje,
ki nama vsaj malo olajša trpljenje.
Ni mi težko se zbudit v nov dan,
vem, da bom spet brala obraz poznan,
jaz sem tukaj in on je tam,
najine rime pa le imam.