Ko se približaš vedenju z nevednostjo,
opaziš, da si bil zunaj, odmaknjen iz prostora,
da si bil v kaotičnem trebuhu praznega prostora.
Telo ponuja sedež spomina vsemu, kar nastaja.
Spomin je prostor za vedenje, fotogalerija sveta.
Prostor je kaotično spolno kodiran z besedo: um.
Vedenje je stanje virtualnosti. Odžejanje.
Vstop iz zunanjosti v prostor: zgodba se nadaljuje.
Te vsrkava v središče, kjer izvira življenje.
Znanje je oporoka Boga. Ustvaril te je zgolj
za prostor, kjer kraljuje v tebi s pahljačo pojmov.
Spoznanje je svetloba s sojem luči, sončni kralj,
kjer se vžiga življenje, ki kroti krvoločeno telo.
Spoznanje je doživetje, ki ustvarja čas in te določa.
Sem videla nekoga, ki je vsrkal veliko znanja, a ima
glavo na privezu noči; glavo, ki jo nosi na
perverzen način. Visoko pod zenitom.

Dolge lase boš imela,
v kitko jih bom spela,
včasih čopek naredila,
ostale s sponkami pritrdila.

Ves čas se bova le smejali,
ko vso kozmetiko skozi bova dali,
malo parfuma uporabili,
proti največji omari še zavili.

Tvoj oče, fotograf bo pravi,
prisoten na najini vsaki bo zabavi,
kjer veselja ne bo primanjkovalo,
kar na slikah se bo poznalo.

Ptički pojejo pesem, sonce žari,
nič več spanja, zbudite se vsi.
Ne zamujaj lepote, ki te obdaja,
saj je tukaj , da te razvaja.

Zazri se v ptice, zazri se v nebo,
zazri se v dolino in potok pred njo,
veselo poskoči, zavriskaj na glas,
danes odšel bom v vas.

Lepo se oblekel, klobuk si nadel,
nanj pa njen cvet si bom pripel,
pripeljal pod roko, jo bom zavrtel,
da vidijo vsi, da moja si,
da vidijo vsi, da moja si.

Odlita podkev iz krvi in žeblji iz kosti
so potopljeni v notranje morje.
Tkivo je mehko, se zliva v besede,
vzhaja mu kvas, na nitkah čustev
rastejo maslene rože,
želja razumljena kot cvetoči iris,
iz pestiča izsesana sreča,
hrepenenje s pelodom.

Utrdi se jasen dan.
Na dlaneh se zarisuje sonce
in brenka z žarkom na struno duše.
Iz desetih prstov rok rastejo krila
in lističi rož so se razcveteli v besede.
Iz njih vstaja feniks, osmišljen v letenju.
Obrača se ne vejah zelenega krila.
Zlato polni goro, po kateri pleza
razpoloženjska tkanina skoz zaspane veje,
utišana, brez glasu. Le veter jo boža.
Na zgubani dlani skale je lina,
ki ji oko kuka iz želje, da soncu izpije oči
in mu izprazni pege ljubezni v ponavljajočih se sanjah.

Pustila sem se presenetiti,
da doživljam žensko v sebi
na tisoč in en način.
Postajam srce in um iz ženske snovi.
Zgodil se mi je obetavni začetek
recepcijskega dogodka:
ostala sem enovita v svoji razcepljenosti,
ko hočem leči zvečer nedokončana k počitku,
biti ženska, zadeti in živeti svoj lastni utrip,
dodati novo razsežnost življenju,
gledati svet z zbujenimi očmi.
Urejena v neurejenosti.
Živeti z lastno podobo
iz preteklosti v prihodnost,
ki cvete na peclju čudeža.

Zdaj vem, kaj vera je in kaj zaupanje!
Vero vedno sem imela,
še bolj, ko Luč od Tebe sem prejela

in dal si toliko dokazov mi,
kar čudim se. In res zaupam v Te!
Zaupam Vate, vase, v življenje!

Zdaj vem, da v meni moč Svetlobe je:

potopim lahko v močvirje se teme,
v nezavedno kolektivnega spomina,
brez bojazni, da bi v temi se zgubila;

Potrebujem poljube
tvoje globoke -

se v njih potopim,
v njih zaživim,

se vsa ti dam,
se s tvojim jezikom igram…

Sploh živeti bi znala,
če brez njih bi ostala?

Praviš, da spati želiš,
a meni do tega še ni…

in prav potiho
ti zlezem pod rjuho

in prav narahlo
pričnem se igrati...

pa ne obotavljam se -
saj vem, da všeč sem ti

O čem
bom pela,
če več ne bom ljubila?

Bom še
živela,
če ne bom več pela?

Pomlad
ptici
grlo odpre…

če ljubezen gre,
kaj odprlo
bo moje srce?

.
.
.
TEČE SOLZA ŽALOSTI…

kaplja
vroča
žge…

in pade na srce,
ta razkolje se.

PRIPLAZI DVOM SE, STRAH…

Čas pozdravi bolečino,
ljubezni pa izruje ne,

ta za vedno bo ostala,
samotno grela mi srce.

Pa na koncu bom hvaležna še bila
za vroče svoje solze

in življenju rekla:
hvala, da ljubezen sem spoznala!

Ležim in sanjarim o tebi,
ko skrita v naročju postelje
s hrepenenjem toplim pokrijem se.

Mi v srcu buči: ljubim te!
In lepo mi je,
kot da ležal ob meni bi ti…

Na prsi položim roko si,
saj srce še me boli,
ker v resnici ob meni te ni…

Žalost v kotičku skritem
moje ždi zavesti
neopazno dušo razjeda počasi
skrivam jo pred ljudmi vsemi.

Žalost moja last intimna
v eno z njo se zlijem
srce se mi odpira,
predam se v hladen njen objem.

Zaupam žalosti potrpežljivi, tihi,
ker moja solza je samo
me nežno boža in z menoj ihti
praska, da čuti ostro srce bolečino.

Je tu. In zdaj. V posmeh
minljivosti spoznanj
zrcelne slike stanj,
spočetih v svetlih dneh.

Z nasmehom kaznovan
pogled, ki išče v smer
nemira venomer,
ko se potaplja vanj.

Nevredno teh oči,
kjer biva angel - zver.
V samljivosti dejanj

zro daleč onkraj, kjer
storijo se stvari
brez žalostnih iskanj.

Nežno objel, poljub si mi dal
vedno ob tebi, si mi dejal
ker ljubim te ljubim, ob meni si ti
ljubim te ljubim, mi daješ moči.

Ne pusti me same, želim te ob sebi
poljube mi pošlji in nežno objemi
ne pusti me same, srce si želi
brezmejne ljubezni, ljubezen si ti
brezmejne ljubezni, ljubezen si ti.

Spet z jutrom iskala bom tvoje dlani
z jutrom želela vse to kar si ti
ker ljubim te ljubim, ob meni si ti
ljubim te ljubim, mi daješ moči.

Grem z prstih po tebi,
prst po prst,
toploto svojega srca zlažem.
Ležiš zraven mene,
v jezeru tvojega očesa
trepeta zraka sonca,
in voda mojih pogledov
tvoj pogled dotika.

Dišeča strast
v tvoje misli hoče prodreti.
Hitim zaustaviti čas,
trenutek večnosti
u odblesku mehkega telesa.
Zaradi tega me sprejemaš
u splet vzdihov
in obrobjem mojih bokov šumiš.

Na mojem vrtu,
ki ni ravno vrt,
ampak vrtiček,
se bohotijo dišave in cvetice.

Med gerbarami raste
za vsakega Prijazna beseda,
sončnice dajejo senco Spoštovanju,
baziliko hrani Zaupanje,
med dišečim rožmarinom posejem
Razumevanje in Potrpržljivost.

Kam naj grem ...
Kako naj vem ...
Kje so vsi ...
Zakaj vse to ...

kjer je lepo ...
ker srce poslušati smem ...
na pot so šli ...
da nekoč lepo nam bo ...

(martina)

Poglej v nebo,
Ali ni krasno, prelepo?
Samo
Enkrat
Me poglej
Samo enkrat mi
Povej,
Enkrat naj
Te čutim ob sebi,
Te gledam vso noč,
A kaj, ko
Moram spet proč.

Nemo zrem zdaj v nebo,
kot sredi dneva bi bilo,
strmim, strmim, strmim
in čakam, da ponovno zaživim.

(martina)

Zapihal je veter,
sonce se je skrilo,
nebo snežinko je spustilo.
Kot beli biser pada z neba,
snežinka za snežinko,
sled se pozna.

Pada snežinka, pada na drevo,
pada snežinka, pada na zemljo,
pada kjerkoli prostor dobi,
v naših očeh lepo se blešči.

Vso zelenje zdaj sneg krasi,
radost zimska se rodi,
vzemi smučke, vzemi sani,
na hrib se zdaj mudi.

Opazovala sem razprtost s prostorninami oči,
razrezan svet na kvadrate in polja.
Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice.
Fantastično naključje asociacij in preteklosti.
Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti
se je obesilo na drevo v drugem kvadratu.
Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo
in podobi vrnilo rožnati mik dekleta.
Razburljiva gotovost smisla njene lepote
je bila očarljiva in mi je vrnila spomin,
zasidran v korenini izpod pluga.

Stala sta zagozdena na dveh tirnicah.
V njuni ljubezni, v tkanini njunih mišic
in vezeh njunega odnosa.
Drug na drugega sva metala senco,
upogibala barve in lesk njunih oči.
Ona je izgorevala s svetlobo,
on jo je obtoževal z naklonom duše.
Razdalji sta bili sveže raztrgani in zaceljeni.
Nihče se ni odrekel samemu sebi.
Ona je izrabila svobodo svetlobe,
on jo je žrtvoval, ker se je hotel utemeljevati.
Dve tirnici, en vlak z nakano svobode.
Pozna ga do najdrobnejše travnate bilke.