Ko se približaš vedenju z nevednostjo,
opaziš, da si bil zunaj, odmaknjen iz prostora,
da si bil v kaotičnem trebuhu praznega prostora.
Telo ponuja sedež spomina vsemu, kar nastaja.
Spomin je prostor za vedenje, fotogalerija sveta.
Prostor je kaotično spolno kodiran z besedo: um.
Vedenje je stanje virtualnosti. Odžejanje.
Vstop iz zunanjosti v prostor: zgodba se nadaljuje.
Te vsrkava v središče, kjer izvira življenje.
Znanje je oporoka Boga. Ustvaril te je zgolj
za prostor, kjer kraljuje v tebi s pahljačo pojmov.
Spoznanje je svetloba s sojem luči, sončni kralj,
kjer se vžiga življenje, ki kroti krvoločeno telo.
Spoznanje je doživetje, ki ustvarja čas in te določa.
Sem videla nekoga, ki je vsrkal veliko znanja, a ima
glavo na privezu noči; glavo, ki jo nosi na
perverzen način. Visoko pod zenitom.

Izjedkano tkivo, s strdki v belem lišaju logosa.
Jogurtni negativ anatomskega čevlja mu vpija
vlažno stran njegovih nog, pot njegovega obraza.
Veliko je vlagal v vedenje. Bil je enciklopedičen.
Histerično piflanje kot sredstvo osvoboditve nižin.
Neustavljivi je glas v grlu ukazovanja in vladanja.
Naučil se je kako se zidajo zidovi mogočnih palač,
kako se vliva beton in gradijo ceste in mostovi,
kako se predeluje hrana in bolj donosno krmi živina.
Naučil se risati vijuge in izračunavati statiko.
Naučil se je abstraktnega mišljenja, zapletenih
metamatičnih formul in kibernetike, a nikoli
se do konca ni naučil kako krotiti ubijalskega panterja v sebi.
Ko je spoznal svoj zunajinteligenčni vidik svoje
osebnosti in apologije vojne, se je vprašal: Kdo sem?
Odgovor: Tišina. V središču vodnjaka se je zrcalil
njegov neskončni nedokončani obraz homo sapiensa.
In kako pogosto najdemo v preprostem človeku
nenaučeno vezanost na ta svet: njegovo veliko srce.
O, ko bi mogli njegovo kodo prepisati
in odtisniti v vsa človeška srca tega sveta!