Žalost v kotičku skritem
moje ždi zavesti
neopazno dušo razjeda počasi
skrivam jo pred ljudmi vsemi.

Žalost moja last intimna
v eno z njo se zlijem
srce se mi odpira,
predam se v hladen njen objem.

Zaupam žalosti potrpežljivi, tihi,
ker moja solza je samo
me nežno boža in z menoj ihti
praska, da čuti ostro srce bolečino.

Samo moja, zaupljiva in poštena
bremena težka žalosti odložim moji,
nikdar me ne prevara
spet mir podari duši moji.

Žalost me umiri.
Minljivosti in smrti se zaveda
hudobne misli in sovraštvo vidi
pamet omejeno čuti in nemoč človeka.

Krutost velika je in lahka za človeka.
Ljubezen je naporna in preveč zahtevna,
zato človek ubija in trpinči sočloveka
žalost moja meni je tolažba in uteha.