Opazovala sem razprtost s prostorninami oči,
razrezan svet na kvadrate in polja.
Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice.
Fantastično naključje asociacij in preteklosti.
Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti
se je obesilo na drevo v drugem kvadratu.
Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo
in podobi vrnilo rožnati mik dekleta.
Razburljiva gotovost smisla njene lepote
je bila očarljiva in mi je vrnila spomin,
zasidran v korenini izpod pluga.

Polje navdihuje neko pragmatično moč.
Je odgovor na pšenično lakoto.
Zemlja se vžiga z ogromno človeškega truda
in napotuje človeka na izkustvo biti.
Potlačitve, nemoč in klopotavost
nadzemnega sveta, ki je človeka udaril
z berglami v kamenine in vstopil ohromel
v prebujajoče se polje in spomine na mladost.

Izključene so zatemnitve in luč zbuja tla,
skoraj z ugaslo dušo, ki pije prosojnost
in se pretaka nevidna po podzemnih labirintih
krtove dežele. Znamenja izgubljenih dni
skozi rjave barvne kontraste prsti,
ki bodo pognali kali po burnem nemiru
in znajo ozeleneti zleknjene krpe zemlje,
da bom tudi s telesom tam, kjer sem s spominom.