Odlita podkev iz krvi in žeblji iz kosti
so potopljeni v notranje morje.
Tkivo je mehko, se zliva v besede,
vzhaja mu kvas, na nitkah čustev
rastejo maslene rože,
želja razumljena kot cvetoči iris,
iz pestiča izsesana sreča,
hrepenenje s pelodom.
Utrdi se jasen dan.
Na dlaneh se zarisuje sonce
in brenka z žarkom na struno duše.
Iz desetih prstov rok rastejo krila
in lističi rož so se razcveteli v besede.
Iz njih vstaja feniks, osmišljen v letenju.
Obrača se ne vejah zelenega krila.
Zlato polni goro, po kateri pleza
razpoloženjska tkanina skoz zaspane veje,
utišana, brez glasu. Le veter jo boža.
Na zgubani dlani skale je lina,
ki ji oko kuka iz želje, da soncu izpije oči
in mu izprazni pege ljubezni v ponavljajočih se sanjah.
Dan se nato povezne v vlažno metafiziko
deževnega dne. Na podplatih ostaja
blaten zapis vremenarja s TV:
Danes bo ves dan deževalo!
Nebo se je neusmiljeno razjokalo name
in tetoviralo svojo žalost na razmočene čevlje
Iz njih je pognalo zelenilo, se razcvetelo
in ovilo v cvetje moje eterično telo,
z dežjem obtežene liste je pripelo na salonarje
in razpljuskalo mlake in luže,
ki luščijo iz blata privide sončnega dne.
Vse je spet sončno in zeleno!
Odlita podkev iz krvi in žeblji iz kosti
