Med stebri plaho se prepleta
akant krasan, objema tvoje boke,
tančica spleta v vrste gibke loke,
enajst cvetov, za vsako iz soneta.

Je mar le sen, kar si srce obeta,
iz verzov tkan, ujet med tihe zvoke,
lahkotni ples, objet med rime sloke,
enajst cvetov sanjavega poeta.

Belina slopov marmornih razlije
akord zveneč, dih stihov je omama,
nasmeh arkad na tvojih prsih sije.

Obokov svod, ki dviga se nad nama,
v ljubezni so rojene melodije,
iz duše, ki ostaja večno sama.

N O Č . . . V Z N E M I R L J I V A
z mehkobo oblakov je zvezde prekrila
vse s plaščem magične teme povila

v lepoti tej se naelektrilo je -

že se bliska od gromke strasti
in vihar divji kot ogenj plamti
gromi s strašno prvinsko močjo
da strela z neba - najde pot v zemljo

spet mirno je vse…

potni telesi dve
na rjuhah mehkega satena
predajata razkošju se

O drugih ni dobro vse vedeti,

lahko postaneš ječar in ključar

njihovih nerešenih skrivnosti.

Prav nasprotno, o sebi je dobro

vse vedeti in vse razumeti,

lahko postaneš tkalec svojih sanj

in sanje tistemu, ki je tega vreden.

Klavdija KIA Zbičajnik

Kdo se joče,
ko solzo spustiš,
kdo te povzdigne,
ko v dno strmiš,
kdo te vzpodbuja in bodri,
da do zvezd segel bi.

Prijatelj – on je ta,
ki te resnično ljubiti zna.

Vse dobro s tabo zna deliti,
v težavah zate se boriti,
on v celoti poskrbi,
da sreča v srcu se rodi.

Ko bi bil le solza,
Solza, ki polzela bi po licu,
Dotikal bi se ustnic,
Zaledenel ob dotiku,
Koža ob koži,
Tik ob tebi, ob najlepši roži.

Bil bi solza,
Žalosti izvir,
ko bi vsa mesta postala pretesna,
V modrih očeh bi se skril.

Opojno modra je globina tvojega pogleda,
sanjavo nežna kot milina tvojega pogleda.

Kot venerina pena, kot labodja krila
prevzame mi srce belina tvojega pogleda.

Kot Eolov dotik, vetrov škrlatnih struna
ogreje mi srce toplina tvojega pogleda.

Bila si vse, kar smo želeli,
sreča, ko je nismo imeli,
ljubezen, ko po njej smo hrepeneli.

S smehom rane si celila,
svetu dobroto le delila.
S tvojo pomočjo,
duša je vzcvetela,
za vedno tebe bo želela.

Zdaj očesu si se skrila,
srcu večnost podarila,
z nami skozi življenje,
dolgo še boš hodila.

Ljubezen svoj pomen dobi,
ko o tebi se govori.
Kot angel varuh si bila,
dotaknila vsakega si se srca.

Dobro v sebi si nosila,
z nami vedno jo delila,
rada z nami si se smejala,
žalost hitro nam pregnala.

Vedno smo te občudovali,
kako lepo si ravnala z nami,
kako si se razveselila,
ko objem si nam podarila.

ODŠEL JE POGUM…

ko monotonost kolesnic širokih
v rdečem blatu se končala je

in skozi hlad oči ledenih
me zadelo njih sovražno je srce,

z orožja grožnjo v rokah,
ki srhljivo svetilo se je.

Jutro rano.

Na mirni gladini temne vode
bleščeča svetloba odseva se;
drhtenje znotraj srca
začutim prevzeta od lepote te.

O, Marija, Mati Sveta,
ki dvigaš mojo dušo do neba,
ljubezni čiste me učiš!

Hvala ti za dar,
da tako ljubiti smem,
hvala ti za dar,
da tako ljubiti znam!

Reka življenja naju je popeljala tja,
kjer ljubezen je doma .

S spoštovanjem in zvestobo jo gojiva,
da je ne izgubiva.

Če ne bova zašla s poti,
bova srečna še mnoge dni.

Ve, da vse okrog nje se vrti,
ve, da radi jo imamo vsi,
ve, kako izkoristiti vse to,
da po njenem bo.

Navihana je,
rada se smeji,
nagaja, ko všeč ti ni.

Tudi pridna zna biti,
poslušati, se učiti,
kaj pospraviti, narediti,
veliko čokolado prislužiti.

Ponoči kričijo,
takrat se iščejo,
se med seboj lovijo.

V hladnih,
zimskih nočeh,
brez snega,
blaznijo,
kričijo,
po nečem hrepenijo.

Nihče jih noče,
nikamor ne morejo,
nevidne za svet,
izgubljene duše,
blodijo,
ne vedo
kdo so.

Ne smem se zaljubiti,
ti bi me ranila,
za dolgo v meni vse ubila.

Ne morem se zaljubiti,
tvoje oči bežijo,
v stare rane sevajo, bolijo.

Nočem se zaljubiti,
ti bi se smejala,
brez ljubezni, rada bi se le igrala.

Zakaj drhtim in iščem v tej pustoti,
kjer sivi plašč duši me in ovija,
boleče mrak v telo se mi upija,
o vest, pošast strašna na moji poti.

Prijatelj moj, stopiva zdaj v temne ječe,
popeljem te med vlažnimi zidovi,
kjer se končajo ti podganji rovi,
odmev zbudi naj spet duhove speče.

Vijuga strmo se v temo stopnišče,
pot ozka v kamnu mrtvem je vklesana,
s tančico črno duša je obdana,
telo otrplo spušča se v grobišče.

Kako naj povem ti,
da ob tebi trpim,
kako naj pokažem,
da več si želim,
kot prazne besede,
ki po sobi donijo,
ko okno odpreš, se razgubijo,
v srcu pa rano pustijo.

Nočem tvojih poljubov,
nočem telo,
nočem obuditi kar je bilo,
zaprla sem vrata,
odpelji se stran,
v deželo svojih sanj.

Nate nismo pozabili,
s teboj radi bi slavili,
nežno roko ti podali,
najlepše želje ti predali.

Ob tebi radi bi bili,
ko željo si boš zaželel,
torto rezati začel.
S teboj bi radi,
si peli in se smejali,
ob torti se sladkali.

Očke odprte na široko
raziskujejo nebo in zemljo
vprašujoče, iskrivo gledajo vate
polne iskrenosti, dobrote in lepote.

Vse je čisto, rožnato in krasno,
ko gleda dete te nedolžno
doseči te z rokami hoče
želi bližine tvoje si tople.

Drobno dete še ne ve,
kaj na svetu tem je vse?
Razumeti to življenje še ne more
v srcu nosi srečo, sanje lepe.

Mami, mami, kje si ti?
Dete samo se zbudi
žalost naseli se v oči
joče srček in ječi.

Milo joče dete malo
misli, da je izgubilo mamo
mami pa hiti, hiti
sinčka dragega tolažiti.

Nežno stisne dete na srce
srčka dva polna ljubezni in miline
zavzdihne sinček in se umiri
v roki božajoči brez skrbi zaspi.

Gledal sem
prosojne ljudi,
videl sem
prozorne smeti.

Še zmeraj
se mi zdi,
več ljudi,
več smeti.

Skrivam se
in spet,
na moji poti
človeška smet.

Črno krinko imam na očeh,
čez dušo pa prozorno,
zmeraj padem v nezavest,
če kdo kaj reče mi osorno.

Gosto perje me krasi,
nekje v njem si tudi ti,
zdaj mi pa oprostite, moram iti,
največjo rano na srcu si previti.

ZVEZDE
biserne mehko
se na zemljo vsipajo...

SREBRIJO
v eno združeno
tvoje ter moje srce in telo.

LJUBEZEN
svetlobe je odeja ta,
ki na naju se spustila je z neba,

NAJINO
življenje poljubila,
z dari večnosti blagoslovila.

Šepeta lahnega vetrič
me pelje v srca tvojega globine
in pesem njega nežna
prebira harfe moje duše strune.

Te pijem v zvezd srebrnem siju
in ti odžejaš se iz moje čaše,
ko vihar strasti telesa
v noč neskončno naju jaše.

Harmonije nežne melodija
se v hotenja ritem je ovila,
v blisku se sprostila, da nebo
oplodilo žejno je zemljo.