Kaplja na listu,
lesketajoča v očesu,
zaspano polzeča
kakor hrepenenje suhe reke
po glasbi gorskega izvira
in šumenja dežja,
povezana z vlakni zlatih
nitkastih luči v curkih,
ki se znajo zlivati sami
in jo vzeti s seboj.

Kaplja je nabrekla solza
od tišine, ki je na svoji
dolgi poti postala,
da si odpočije biser.

Zenica, žejna tujega pogleda
z okusom po sončni luči,
je pripeta kot okrasni gumb
na zelenem oblačilu njenega sadeža.
Gledam jo in naposled spoznam,
da mi je spolzela v srce.