Zakaj drhtim in iščem v tej pustoti,
kjer sivi plašč duši me in ovija,
boleče mrak v telo se mi upija,
o vest, pošast strašna na moji poti.

Prijatelj moj, stopiva zdaj v temne ječe,
popeljem te med vlažnimi zidovi,
kjer se končajo ti podganji rovi,
odmev zbudi naj spet duhove speče.

Vijuga strmo se v temo stopnišče,
pot ozka v kamnu mrtvem je vklesana,
s tančico črno duša je obdana,
telo otrplo spušča se v grobišče.

Obok zidov krasi se s pajčevino,
počasi vedno niže k tlom se spušča
in kot preklete upanje zapušča,
tako korak mi tone v globočino.

Tišina mrtva bolj kot strah ubija
in zenice razširijo se same,
ko v grobu žarek iščejo omame,
zaman, v oko le tema se odbija.

Zdaj zdrznem se, kaj vame se uperja?
V temi otipal sem železna vrata,
zaslišim, ko nemir in strah igrata
mi rekviem po taktih Luciferja.

In že glasno zaškripata tečaja ...
Kot se nebo odpre ob zadnji uri,
na mah odpahnejo se težke duri,
o groza, glej, kdo tukaj se razkraja!

Ogaben smrad se dviga iz drobovja
in veje skozi jamici lobanje,
v tkivo kljuje, kakor vran je,
železo žre njegovega okovja.

Lasulja bela nad režečo glavo,
podganam nudi bedno zatočišče,
trop moljev lačnih tu si hrano išče,
le bled spomin je na nekdanjo slavo.

In tam kjer spoj kosti je medenice,
se dviga vrh ugaslega Vezuva,
ki bele lave divje več ne bljuva,
nikdar zapeljal več ne bo device.