Cez vse te hribe, reke in goscave
v vseh nas je mavrica
ki se iz dneva v dan
siri po tlesu.

Kako lepo je vse, vsi smo eno
obleceni v harmonijo
Gledas me v oci
...in skupaj isceva mavrico

Zazivimo brez vsakih predsodkov
polni mavrice,harmonije,psihadelije
na obrocih paranormalnega
in kako lepo je
gledas me v oci
...in skupaj riseva mavrico

Vse stvari nosijo s seboj voljo.
Brez volje ne bi bilo ljubezni.
Človek gleda v mogočno raztrgano nebo,
ki kaže vesoljske pošasti postaranega duha,
bolestno sladko, zvonko piskajočo kamenino,
pomešano s plini vesoljnih meglic
in inteligentno motivacijo svetlobe.
S prostim očesom lahko v daljavah opaziš
neverjetne presenetljive, pretresljive oblike
jurskega sveta, kamene dinozavre s stražarjevim očesom.
Kot mesečniki plavajo po univerzumu,
ki ga je produciral darovalec imunskega sistema človeku.

Ljubezni ni več, je le strah preteči;
iz stihov mračnih pesem se prebuja.
Ljubiti bolj kot pesniti je nuja,
a muze slišijo moj glas proseči.

V temi osamljen iščem grad svetleči,
deželo čarno, ki duha obuja,
kraljestvo čudovito, kjer ponuja
lepota večna v luči se slepeči.

Božanska tam odmeva melodija,
Parnas v meglici se krasi bleščeči,
v višavah sončnih svoj zaklad razkrija.

Našel je on,
in našla si ti,
tisto kar srce si najbolj želi.

Neskončno ljubezen,
iskro v očeh,
sladke poljube v toplih nočeh.

Sta na začetku skupne poti,
še veliko sreče vama sledi.
Zato najdeno srečo čuvaj skrbno,
da ti pri srcu bo vedno lepo.

Kistusov kip
v Rio de Jeneiru
je postal zračen.
Nekaj božjega je povsod.
Tudi pred vrati Bele hiše.
George W. Bush ni utegnil
povesiti oči.
Spremembe nastajajo sproti.

Kristusova zavest se je usedla
na predsedniški stol.
Zaprl je duhove v steklenico
in ustavil njihovo žetev.
Pšenico v silosih
je namenil lačnim v Afriki.

Vsako solzo si znala posušiti,
vsako žalost v srečo spremeniti,
vsakič, ko sem obstala,
na pravo pot si me poslala.

Korakov prvih si me učila,
ponoči z odejo me pokrila,
z menoj rada si se igrala,
nepozabno otroštvo mi dala.

Spomnim se vsega,
kar si me učila,
še poštevanka bila je zanimiva,
kolikokrat sva se presmejale,
preden nalogo sva končale.

Lepo v vrsto postrojeni,
vse do grla oboroženi,
strah z obraza jim je razbrati,
a ni potrebno se jim bati,
saj še mora taka,
reši vsakega vojaka.

Sprva ob sklecih boš sopihal,
na teku ob trnju se spotikal,
ko pa preko ovir boš skakal,
pazi, da se ne boš pokakal.

Če te to ne vrže s tira,
pa te bo kosilo,
saj ob njem boš slabe volje,
ker rad bi jedel bolje.

Je čas veselja ko se rodimo,
pride čas žalovanja ko umremo,
ne zavedajo se, da ko živimo,
jim je za nas vseeno.

Sled greha v duši nikdar ne izgine,
strašna je krutost porodila kazen,
pozabljen večno gledal bom prikazen
in čutil krempljev njenih bom ostrine.

Iskal svetlobo sem, a bolečine
edino so plačilo in bojazen
je strla up, zdaj sem načet in blazen
v peklenski mori, ki nikdar ne mine.

Preklet sem, prikovan pod temna krila
kot Prometej, ki si je drznil seči
po luči, ki bogove je krasila.

Na modrih krilih jezdec je poguma,

dvignil z očmi ta neprebojen zid.

Zašepetal, saj ljubezen ni uvid,

onkraj spečega je raj brez razuma.

*

Zvezde utripajo kadar sva sama,

niti trenutek nisva lažen privid.

Dograjen sva ljubezenski zemljevid,

toplota iskanega dar je nama.

slišim jo,
kliče me,
vabi me.

čutim jo,
blizu je,
tukaj je.

le spala, spala bi,
spala bi podnevi
in spala bi ponoči,
le spala, spala bi.

čemu? …… čemu živeti?
zakaj? …… zakaj ne umreti?

čemu? …… čemu trpeti?
zakaj? …… zakaj ne umreti?

vidim, vidim ljudi,
vidim množico ljudi,
ljudi, ki hitijo,
ljudi, ki bežijo,
bežijo pred pogubo,
bežijo pred smrtjo.

vidim, vidim ljudi,
vidim množico ljudi,
ljudi, ki več ne hitijo,
ljudi, ki več ne bežijo,
ne bežijo več pred pogubo,
ne bežijo več pred smrtjo.

Objet sem v črni pajčolan tišine,
na nebu temnem biseri bleščijo,
s svečavo svojo tiho se pojijo,
ko se strastno oklepajo gladine.

Zasije luna mila iz višine
in žarki blagi lučke razpršijo,
kristali čisti z njimi se spojijo,
zrcalo nočno seva od miline.

Kot zvezdni svod v jezeru se zrcali,
v samoti Ámor plaho me prešine.
Poljubi tvoji svetli so kristali;

Včeraj, 1. novembra
mi je zadišal teran,
da se shranim za zimo,
ko dnevi postajajo kratki,
noči pa dolge kot kača.
Po koščkih umira sonce
in Matilda pušča vrata priprta.

Včeraj mi je dišal pečeni kostanj.
Odmislila sem skladovnice rož in sveče
pa tekočine dežja,
ki običajno namakajo mrtve
in zamočijo žive.

Jutro se prebuja,
obilo smeha ti ponuja,
izkoristi te trenutke sreče,
zase in za vse ljubeče.

Tako kot zmeraj,
ob tebi stojimo,
čestitati ti želimo.

Solzne so moje oči,
saj misel nate boli,
kako mogla si trpeti,
sama za nas skrbeti.

Večkrat strah te je bilo,
kaj pa jutri bo,
v službo morala si iti,
same nas pustiti.

Na poti v službo si jokala,
domov se prismejala,
vse nas obdarila,
za nas bi vse storila.

Prebudila sem zvezde
Utrinjajo se za naju
Lesketajo srebrnkasto
Zlatijo tvoje oči

Razprla sem
Magičnost svojih dlani
Dotaknila utrinkov
Tvojih hrepenenj
Še vedno se preliva
Čarobnost dotikov
Mehkobe misli
Šepetanja v noči
Skozi najine prste
Pridi ...

Prevrnila sem noč
in odrinila zvezde od sebe,
da bi potopljena v svetlobo
videla kaj se dogaja tam čez,
kjer plamenijo ognji
in se razteguje navdihnjeno z besedo.

Čeprav zveni vse zelo domače,
se mi tam ni posrečilo
najti nobene čistejše luči
in slišati nobenega jasnejšega zvena,
kot je bilo razkošje v ustih,
ki sem ga občutila, ko sem
spregovorila in slišala svoj glas.

Zabil bi ti
kanon
v zaledje,
s pehoto
bi vkorakal
v ospredje,
pakt med griči,
sklenil bi,
z mokrimi hudiči.

Okupiral bi
vesolje,
brez prisile,
le z močjo,
na pokošeni trati,
tvojo njivo bojno,
si želim orati.

Od kod ste gospa,
te vaše prsi,
ti vaši boki,
gospa,
vi niste iz tega sveta.

Gospa, to res boli,
ta vaša usta,
te globoke oči,
gospa na pomoč,
oteklina pod pasom me skeli.

Priklenjen kakor v satanovi ječi
ostal sem sam v temi in čas pogubil
je upanje, a nisem še izgubil
spomin na tvoj pogled in vonj dehteči.

Kot popek se odpre in cvet brsteči
se razkrije, da bi svet zasnubil,
si v sanje mi planila in poljubil
sem tvojo dlan, o angel moj plamteči.

In kakor kaplja rose se razblini,
prekrasna, mirno toneš v globine,
trepešeš očarljivo, siješ v milini.