Včeraj, 1. novembra
mi je zadišal teran,
da se shranim za zimo,
ko dnevi postajajo kratki,
noči pa dolge kot kača.
Po koščkih umira sonce
in Matilda pušča vrata priprta.
Včeraj mi je dišal pečeni kostanj.
Odmislila sem skladovnice rož in sveče
pa tekočine dežja,
ki običajno namakajo mrtve
in zamočijo žive.
Zavesla mi spomin nazaj.
Pomislim na svojega deda.
Za Dan vseh svetih je pekel
in jedel kostanje. Pravil je:
»Ne boš me še vzela!
Moram zdržati. Ko prideš,
ti postrežem kostanje
in te z rdečim napijem, Matilda!
Ti boš pijana odplesala
nazaj med svoje sezname
in me črtala s programa
tvojih obiskov!«.
Včeraj, 1. novembra
