|  Včeraj, 1. novembra
mi je zadišal teran,
da se shranim za zimo,
ko dnevi postajajo kratki,
noči pa dolge kot kača.
Po koščkih umira sonce
in Matilda pušča vrata priprta.
Včeraj mi je dišal pečeni kostanj.
Odmislila sem skladovnice rož in sveče
pa tekočine dežja,
ki običajno namakajo mrtve
in zamočijo žive.
Zavesla mi spomin nazaj.
Pomislim na svojega deda.
Za Dan vseh svetih je pekel
in jedel kostanje. Pravil je:
»Ne boš me še vzela!
Moram zdržati. Ko prideš,
ti postrežem kostanje
in te z rdečim napijem, Matilda!
Ti boš pijana odplesala
nazaj med svoje sezname
in me črtala s programa
tvojih obiskov!«.
|
NE ZAMUDITE
Gostoljubnost
Prispeval/a: Ajda dne petek, 3. november 2006 @ 17:38 CET
Tako mi je vzela tudi mojega zivljenjskega sopotnika in ce bi ji lahko, bi ji rekla, da se je zmotila, zal...
Si me pa vseeno spravila v dobro voljo s to pesmico in misel, kaj vse se ne spomnis, dobis navdih in rodi se pesem...
lep pozdrav,
ajda
Gostoljubnost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. november 2006 @ 09:51 CET
sočustvujem s tabo, da si izgubila svojega sopotnika. Ko se zazremo v nebo imamo priliko videti tisti oblak, za katerega se je skril tisti, ki smo ga ljubili. Na nek način ostanemo povezani z osebo, ki nam je veliko pomenila, kajti vedno se zgodi, da nas vzame del s seboj in nam pomaga rahljati breme našega srca tam, kjer se nahaja. Tako njen spomin na nas zlato ljubeznivo odseva skozi oblak in mi občutimo hrepenenje ponovnega srečanja.
Zgodba v moji pesmi je resnična. Imela sem deda, ki me je neizmerno ljubil in je hotel ostati več časa z menoj. Ko sem ga obiskala v bolnišnici je prihranil zame dve pomaranči. Bojevale sve se z Matildo in ona me je premagala. Vzela ga je k sebi, ko sem bila stara 11 let. Ko držim pomarančo v roki, se vedno spomnim nanj.
Prisrčen pozdrav
Tatjana