Svetu ni ime Zemlja, svetu je ime Čudež.
Brezhibni ples poklonov planetov se je zvrstil,
ko se je v njem zbudilo fizično čustvo,
ta perpeuum mobile v nezmotljivem gibanju.
Človek je postal tolmač njegovih skrivnosti.
Vendar ne more razložiti zakaj duha
ne more uzreti v zrcalu. Duh je brez oblike.
Je v drugi dimenziji, vstopa v tretjo.
Neprestano vstopa in sestopa neviden.

Praviš, da nočeš več
biti ledena kraljica,
našemu mestu v okras lepotica,

si spoštovana, oboževana…
a prave ljubezni še nisi spoznala,
saj si se bala, da bi krona ti pala.

Praviš, naj zamahnem s čarobno palico,
da razbije led obrambe se srca,
povrne pretočnost se Zemlje in Neba,

V skorjo bukve sva vpisala,
začetni črki dve,
v mladosti, kot sva znala,
v mladosti, kot se sme...

Ko se sme ljubiti,
brez pregrad, ovir,
ko se smeš boriti,
za svoj notranji nemir...

Tam slišal sem peklenske melodije,
tvoj bes, razpenjenih valov bučanje,
tvoj srd, vrtincev ples, čeri ječanje,
tvoj glas, vetrov rjovečih simfonije.

Naj duša smrtnih strupov sto izpije,
naj večno se pogreznem v tvoje sanje,
naj grenko moje se konča iskanje,
kjer veter divje se z valovi bije.

Sreča, ki me obdaja,
z nevidno silo me opaja,
mi daje občutek lebdenja,
lepoto hrepenenja.

Povzdigni me,
do modrin nebes,
naj mavrica začne svoj ples,
naj duša počasi se umiri,
ljubezen srce napolni.

Roka odnesi mi črke
v kraljestvo besede »Ljubezen«.
Odnesi mi črke v besede:
»Dragi, kako si mi ljub«.
Udeleži se plesa črk,
ki se bodo razporedile v par
v besedah: "Ljubim te!"

Je zacvetela prepozno,
ni želela v mrazu umreti,
v mrazu, bilo bi res grozno,
v mrazu, toploto želeti...

Je ivje cvetove zažrlo,
hlad je liste ubijal,
ne, ne bo še umrlo,
barvilo bo cvet še razvijal..

Telo se preraja,
medtem ko prvine duše
znova oživljajo.

Ko še ne ve
ali je cvetje ali ogenj,
zapre oči, liste in tli.

Ker je svojo uganko zakopala,
ne more spati brez njegovih oči,
ki iščejo globoko v njeni duši
odgovore brez vprašanj.

Ko sva spet se rodila,
Na Svet ponovno prišla,
da bi spet naredila,
kar ne bi smela bila...

Nič naju ni izučilo,
ne bolečina, ne strah,
saj telo je vse oprostilo,
za naju, odšlo je v prah...

Nalagam si vrednostno zapoved,
živo, otipljivo, zavezujočo zahtevo.
Bodi v skladu s tistim,
kar se bo iz tebe rodilo v prihodnje.
Dopusti si, da si človek med mrtvimi,
kjer je meja med možnostjo
in prestavljenim v ozadju jezika.

Tam je vera in ogenj,
da jabolko v ustih dozori.
Narečje telesa gre skozi usta
in ga drži za uzde skozi glino.
Skozi usta shodijo noge.
Skozi usta se sprehaja bledolična presta.
Skozi usta se sprehajajo prečiščevanja,
čudeži in paradoksi pogube.

Poslušaj govoreči šum valov!
Za vrtovi drhtijo oljke, platane
in ves mediteranski svet.
Poslušaj ta pogovor narave,
poglej to prelivanje senc,
ki te kliče in vabi,
da te ponese s sabo v modro.

Dogajanje ustvarja čas.
Čas je člen, ki poveže verigo nastajanja
v trenutek dneva, ki ga že požira noč.
Iz ust besede in dejanj se oblikuje spomin.
Trušč izgine v svet tišine.
Čas je jez, ki utaplja količine,
ki ne morejo priplavati nazaj k izviru.
Je bodalo, puščica, ki kaže na vse strani.

Srečna sem – ko slišim njih smeh.

Srečna sem – ko vidim jim srečo v očeh.

Srečna sem – ko jim vedno lažje je telo.

Srečna sem – ko mehkeje ga obvladajo.

Srečna sem – ko nežno z rokami valovijo.

Srečna sem – ko se s tančicami vrtijo.

Srečna sem – ko se jim boki vzradostijo.

Srečna sem – ko v ritmu divjem ponorijo.

Srečna sem – ker z vsem srcem plešejo.

Srečna sem – ker srečne Ženske so.

Jokam, ker gre k vragu še zadnja jesen.
Tolčem se po glavi, ki mi pravi da si kreten.
Si brišem solze, ki po licu teko,
ne zaslužiš si mojih solz, zato.

Jaz odhajam naprej, kot sem želela,
kaj me briga, če te bom prizadela.
Vsaj ne bom edina, ki je trpela.

Eden tistih občutkov,
ki pospeši bitje srca,
nevidna sila nežno me žgečka,
ne morem se zadržati,
moram se smejati.

Občutiš lahkoto koraka,
kot da lahko bi letel,
vse ljudi sveta, rad bi objel,
a počasi spust iš se na tla,
kjer realnost je doma.

Nihče se ne rodi
z granatno jabolko v ustih.
Nihče ni v zapestju sonca
samo telo kamna v vretencih
ali roža, ki ji je sonce
napudralo lica z vekotrajno lepoto.

Ko dežuje pod kožo
in se sol zajeda v telo,
sonce snuje v zemlji načrte
in preseneča, ko te gleda v oči
visoko nad mokrimi napušči streh.

Ujeta si,
zagrnjena,
pred svetom skrita,
sploh veš,
da še živiš?

Hodiš,
Bog ve kje,
strast ne najde te,
lepša od luči, prazne oči,
starka, daj, odpri.

Lep je ta cvet, voljan… in dehteč,
v zreli svoji lepoti žareč,
cvet sreče, obeta ljubezni
in užitka polnega slasti,
ki vsega te prevzame,
pelje v svet čutne omame…

Kako malo si
vredno meso,
najmanjši nož
te razkolje.

Duša, tudi ti,
še teže nimaš,
ti,
imaginarni nič.

O, smrt,
kako te želim,
tako blizu si,
odrešujoča,
večna pozaba,
tako globoka,
prazna,
hladna.

Konec je najslajša sladica,
je vrh s katerim sem dosegla vse.
Je kolač in je potica,
pa če sem uspela ali ne.

Konec je, in čeprav mi je hudo,
moram hoditi naprej,
tudi tam kjer ni vse ravno,
moram dalje, v svet brez mej.

Konec koncev bo nekoč konec čisto pravi,
in me bo smrt vrnila naravi.
Pa če bo konec mrzel ali vroč,
dejansko bo tako, nekoč!

Prijateljstvo zvesto naj se rodi,
roka roko močno drži,
smeh in radost prebudi,
odvzame žalost, odvzame skrbi.

Pripravljena tega sem se držati,
le upanje mi moraš dati,
da vredno se je truditi,
srečo tebi pokloniti.

Razum je začrtal ničlo brez vrat.
Vrtenje v krogu. Bela lista začrtuje um.
Igranje na strune jezika se dviga
in vabi zven kodiranega glasu iz vesolja.
Nastane ideja – oblika – lik.
Roki rišeta druga drugo.
Ena hoče izstopiti iz druge
v tretjo dimenzijo.

Želim si, da moja pesem ne bi bila zapisana.
Presenetljiva zanka na ravni opredelitve.
Oko je ukrivljeno. Pišem. Ideje so odsevi.
Oblike samopostavitve. Suženjsko romanje.
Spoznanje enega v mnogem.
Horizontalne niti tečejo skozi prostor.
Kristalni biseri so se sesuli iz pletene košare.
Zlata kita se razpleta. Povoskani lasje zorijo.
Alkimistični mit z demiurško formulo.
Pesnjenje iz molekularne logike žive snovi.