Telo se preraja,
medtem ko prvine duše
znova oživljajo.
Ko še ne ve
ali je cvetje ali ogenj,
zapre oči, liste in tli.
Ker je svojo uganko zakopala,
ne more spati brez njegovih oči,
ki iščejo globoko v njeni duši
odgovore brez vprašanj.
Posluša tiktakanje ure,
posluša njegov spanec in svoj utrip,
vse pomeni drobljenje časa
na delce tihe sreče.
Za vsako stopinjo njenega veselja ve,
za vsako skrito mesto, ki boli,
za vsak izvir, ki oživlja.
Raztegljiva pripoved kot reka življenja
je ladja, ki drsi v votline krvi,
ki stražijo žuborenje njenih izvirov.
Življenje neprestano reže čas,
da použije njegove dele,
ki so iz mesa in krvi,
kakor božja hostija,
s katero je duhovno obhajana
v svoji ljubezni.
|