|
||||||
|
|||||||
Praviš, da nočeš več
biti ledena kraljica,
našemu mestu v okras lepotica,
si spoštovana, oboževana…
a prave ljubezni še nisi spoznala,
saj si se bala, da bi krona ti pala.
Praviš, naj zamahnem s čarobno palico,
da razbije led obrambe se srca,
povrne pretočnost se Zemlje in Neba,
da zmogla kdaj globoko bi ljubiti,
celo v tolmune se trpljenja potopiti.
Praviš, da rada prava Ženska bi postala!
Daj, pojdi z menoj… na polje moje:
so žito poželi, na sveže zorano je,
zemlja drhti, se iz toplih ji neder kadi.
Odvrzi tesne čeveljce,
naj zemlja topla ti med prste gre,
igraj se z njo, saj ne umaže te;
široko si rožnato krilo nadeni,
naj ga veter prešerni kot jadro napne,
se poigrava in ti češe svilnate lase,
svobodno zapleši pod sinje nebo,
ulezi se na zemljico -
začuti trepetanje njenega srca,
naj tvoj in njen dih se združita;
in sončni te žarki nežno božajo,
dež mehki ti hladi telo,
ne boj se ga - saj ne boli.
Smej se!
Glej, mavrico, še ona se smeji!
Odpri Zemlji se, odpri se Nebu -
naj se v tvojem srcu združita!
Sprejmi ju, naj prebudi se čutenje
in zaljubi se – v ŽIVLJENJE !
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061129235732441
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
