Je zacvetela prepozno,
ni želela v mrazu umreti,
v mrazu, bilo bi res grozno,
v mrazu, toploto želeti...

Je ivje cvetove zažrlo,
hlad je liste ubijal,
ne, ne bo še umrlo,
barvilo bo cvet še razvijal..

Je steblo pognala visoko,
obupno proseč po toploti,
stegnila k Tebi je roko,
ne mraz, ne hlad je ne moti...

A Ti, mimo nje se sprehodiš,
sploh ne vidiš vrtnic lepote,
jutri morda, jo pohodiš,
ne vidiš njene samote...

V novembru je zate pognala,
zadnji cvet v hladni jeseni,
je videla nisi, nikoli spoznala,
cvetela rdeča, samo je v meni...