Nihče se ne rodi
z granatno jabolko v ustih.
Nihče ni v zapestju sonca
samo telo kamna v vretencih
ali roža, ki ji je sonce
napudralo lica z vekotrajno lepoto.

Ko dežuje pod kožo
in se sol zajeda v telo,
sonce snuje v zemlji načrte
in preseneča, ko te gleda v oči
visoko nad mokrimi napušči streh.

Sprejemamo sončno telo vase.
Giba se v zrnju in v človeku plamen.
Zalesketajo se luske besede,
metulju krila pisanih barv,
nasmejanega trenutka lesk.

Žareči čudeži v vlaknih lista,
šumeči dih rasti in odhajanja.
Odkima roža luč veselja mimoidočemu
kakor oko gorskega jezera.

Dih vetra upogne težo rože,
odpre jo, kjer ji seme mezi.
V razsutih svetlih lasnicah, nitkah
in zrncih se ljubezen raztrosi
in zemlja se napoji sladkega mleka.

Skodrajo se gorske globeli z zelenim.
Plavajo oblaki nad belo drobnico po pašnikih
in preplavljajo svet z glasovi pastirske piščali.
Ko svetloba vstavlja glasbo v svoj notni zapis
in ustvarja simfonijo stvarjenja zven,
ko prevaja svoje hieroglife
v zapletene oblike življenja,
opazim, da jih naredi še lepše od sebe.
Narava te vedno presneti z novimi stvarmi,
ki povečujejo človeku občutek za lepoto.