Svetu ni ime Zemlja, svetu je ime Čudež.
Brezhibni ples poklonov planetov se je zvrstil,
ko se je v njem zbudilo fizično čustvo,
ta perpeuum mobile v nezmotljivem gibanju.
Človek je postal tolmač njegovih skrivnosti.
Vendar ne more razložiti zakaj duha
ne more uzreti v zrcalu. Duh je brez oblike.
Je v drugi dimenziji, vstopa v tretjo.
Neprestano vstopa in sestopa neviden.

Kje je napaka? Človek uporabi magijo
in se posluži alkimistične formule.
Spremeni se v sodobnega potrošniškega
humunkula. Referenčna točka njegovega jaza
je njegov duh, ki je prostran kot majhna ženska dlan.
Duh ne pripada vidnim stvarem.
Zato je duha človek utekočinil in vanj položil čip
umetne inteligence z vsem znanjem človeštva.
Nato svoje čudaške teorije zamrzne pri – 263 stopinj
Celzija in jih pošlje s sondo na planet Saturn.

Iz Saturna dobi odgovor: »Vse kar ste poslali
je premočeno, cunjasto, gnilo in neuporabno.
Vaš duh je postal izrodek, zato smo material
pokončali in uničili. Vi ne poznate popolnosti,
ki nima oblike. Duša, ki lovi gamse in jelene,
nima odseva. Vaš čip ni ne glasba in ne matematika.
Če bi bilo v njem kaj duše, bi videli njen odsev v zrcalu.
Bach s svojimi pasjoni igra tu pri nas in ko
se pogleda v ogledalo, njegova duša odseva
v zrcalu kot glasbena vibracija, ki jo vidi in sliši tudi
zadnji med berači. Vidik skozi katerega gledamo,
nam odkriva vašo praznino in votlost.
Vi za nas niste pomembni. Že majhen hajku
bi zadoščal, da bi razumeli zakone planetov.
Kdo od nas bi tukaj nosil vse tiste vaše cunje
in kdo od nas bi rabil vso tisto vašo odvečno kramo?
Vi ste tragična rana vesolja brez rešitve.«