Mrcvarim besede, jih okusim, povoham.
Shranim jih
na otipljivo resnico,
na čelo svojih prijateljev,
na znoj dežja,
pod zavetje kostanjev,
na svoje podrte gradove,
v herbarij občutkov,
vse tiste lepo zavite, snažne
in tudi tiste pritepene,
pobrane na cesti, popluvane.

Naučil si se igrati na pojočo žago in liro,
spomnil si se na nek libreto za zmagoviti muzikal,
kazal si se celo z obrazom filozofa in pesnika,
vsakega po malem s svojim elementarnim užitkom
biti v belem krompirjevem cvetu tajni žarek,
prepletati svoje notranje razpoloženje
z orkestracijo barv zelene govorice in zvočnimi
happeningi, po katerih plešejo drugi svoj čas zorenja.

Da, prav zanimiv človek si, s šaljivo napako,
da me ustvarjalno presnavljaš. Kakor tvoj hlap sem,
in ko tuhtam kdo si in koliko razumevanja imaš zame,
ugotovim, da moram spoštovati vsa tvoja dvoumja
in tvoj pragmatični razum, celo tvoj glas moram častiti
ko poješ, saj si vendarle poleg filozofa on pesnika tudi pevec
na svoji srčni strani. O tem ni dvoma, saj se daješ kot darilo
in jaz te sprejemam med svoje izkušnje kot presežnost.
Iz vsega se človek kaj nauči in vsak pogovor deluje fantastično.

solza debela,
polna grenkobe,
polna bolečine
padla je na črno,
žalostno zemljo.

in iz žalostne zemlje,
je zrasel prelep,
prečudovit,
dehteči rdeči cvet.

bila je tema,
tema pa je dom zla,
dom prevar in laži.

mnogi so zatavali v temo,
se ujeli v pasti prevar in laži
in postali so sužnji hudiča.

mnogo od teh še vedno tavajo v temi
in slepo služijo njemu, hudiču,
poglavarju pekla in teme.

bežim, bežim, bežim stran,
daleč stran
od poznanega sveta.

bežim, bežim, bežim stran,
tja v daljavo,
tja v neznani svet.

kako srečen,
zelo srečen,
presrečen
je ta svet,
ki misli,
da ve vse
in vse zna.

Nežna lepotica z vranje črnimi lasmi,
mi bogato je ogrlico nadela,
v kateri zvezdic odsev se blešči,
z roko drobno zlate uhane zapela,

z obročki gležnja, zapestji obtežila
in mehko mi ovila z ljubeznijo telo
v belo, z zlatom pretkano blago,
v sari svoj, ki ga na svatbi je nosila.

Me ovila je v svoje hrepenenje,
radost, srečo in trpljenje,
me posvetila v svoje je življenje. -
Z željo, da v njem jaz bi zaplesala.

V meni je praznina.
Okrogla
se kotali po zunanjem robu,
grozno odmeva.


Pridi k meni.
Naj te objamem
in na tvojem ramenu
izjočem navidezne solze,
ki bodo sprale
to praznino
v meni.

Odprla bom srce,
da hrepenenje se rodi,
brž, ko snežinka
na zemljo se spusti.

Takrat bom tukaj,
da sprejmem lepoto,
ki bo letela z neba,
da pospeši se moje bitje srca.

Ko bi le imela barve s seboj,
da ujela sij rumeni bi v zeleni
in zeleno ujela bi v modrini,

da ujela svetlobo v teh bi očeh,
dobroto ljudi, njih radost, njih smeh,
nedolžnost in nežno milino…!

Bom odnesla s seboj govorico srca,
ko beseda nepomembna je,
le stisk roke in objem pove ti vse,

Stisni me močno
v topli Tvoj objem,
kot ženske to počno,
da več drugam ne grem...

Objemi me toplo,
objemi moja krila,
da nama bo lepo,
Ti znaš, moja draga, mila...

Zdaj, draga moja, mila,
mi daj toplino Tvojo,
v snop mi zveži krila,
zaveži to ljubezen mojo...

Lepota neopisna,
je ta snežinka mala,
ki počasi spušča se z neba,
da srce nežno ti zaigra.

Prav prijeten je občutek,
ob pogledu na roj snežink,
ki proti tebi letijo,
sledi na tebi še pustijo.

Okolico nam okrasijo,
s snežno to belino,
ki v srcu pušča radost in toplino.

Lok prav pošteno Amor je napel,
je tisočkrat me že v srce zadel.
Umiram, po ljubezni hrepeneča,
brez upanja, da doleti me sreča!
Iskrijo v mojih se očeh solze -
morda me strah je, da so sanje le.
Tolažim se - morda pa prideš kdaj,
enkrat v januarju v moj mali raj?!

Ljuba Žerovc

Naj te pospremim v svet - brez besed,
saj slišala ne bi…

Občudujem tvoj pogum, tvojo smelost,
tvoj čut za pravico in resnico!
Ponosna sem in zaupam ti - a še vedno …

bi te rada varovala, moja hči – pa ne smem,
namesto tebe bi trpela, moja hči – pa ne smem,
vse gorje bi nase vzela, moja hči – pa ne smem!

Potopi se nežno
v mehkobo srca,
tja, kjer gnezdijo ptice;

se v rahlega puha
objemu spočij,
kot nežno to delajo ptice.

Jesen je prišla,
pa pride zima…
in zdaj boš moral - vzleteti!

Prazno zrem v tišino prostora,
valovi glasov se poglabljajo v dušo,
plamenček sramežljivo sveti na črne stene,
vsak val ga rahlo predrami,
da vzplamti višje,
nato spet tišina in svetloba pojenja.

En trenutek ugašuje,
spet drugi gori, kot še nikoli poprej.

Trudim se da gori, da ne ugasne,
a tako težko je,
če ne veš za koga naj bi gorel, za koga svetil.

Iskal sem le, kar duša je želela,
zdaj zrem očaran ti v oči sanjave,
poljubljam željno ustnice bahave,
prižemam se na prsa vzplamenela.

Kot da bi uročiti me hotela,
spustijo ti trepalnice tresave
igrivi smeh na bisere zvedave.
Zdaj vem, nekoč, nekje si me uklela.

Ali ne vidite kaj počnejo?
Z rdečimi cunjami
nam mahajo pod nosom.

Kar nažrite se šakali,
napolnite si vampe s kosi mesa,
napijte se človeške krvi!
Imejte zase tudi roke,
ki so vas božale
in oči, ki so vas gledale.

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla,
kot smisel obstoja, bodoči,
si dolgo pri meni bila...

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla,
ko duša resnice ne loči,
si polna življenja bila...

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla...
Tiho! Srce, zdaj ne joči,
da ne bi ponovno odšla...

Se lahko skrijem tukaj

v zavetju burje in poljuba?

Te lahko objamem gruda ljuba

v srcu slišim šepetati raj?

*

Vem, želeli so te jariti

s črnimi srajcami reke kaliti.

Vem, želeli so ti pankrte valiti

v domače mleko tujo kri izliti.

Kmalu se umaknem,
vem, greh ne bo še poravnan,
zato iskal bom nove strupe,
v kali zatiral prazne upe.

Prevečkrat se je zgodilo,
tokrat se bo zadnjič ponovilo,
končno bolelo bo do smrti.

Gledam ti,
globoko v oči,
srček zadrhti,
zame lepših ni.

Lepa si,
kot angel iz noči,
kraljica iz sanj,
zame lepše ni.

Žametni glas
in mili obraz,
poslušal bi te
in gledal ves čas.

Svet je velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka v drevesih in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
barvam življenja in sencam samote.

Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.