Naučil si se igrati na pojočo žago in liro,
spomnil si se na nek libreto za zmagoviti muzikal,
kazal si se celo z obrazom filozofa in pesnika,
vsakega po malem s svojim elementarnim užitkom
biti v belem krompirjevem cvetu tajni žarek,
prepletati svoje notranje razpoloženje
z orkestracijo barv zelene govorice in zvočnimi
happeningi, po katerih plešejo drugi svoj čas zorenja.

Da, prav zanimiv človek si, s šaljivo napako,
da me ustvarjalno presnavljaš. Kakor tvoj hlap sem,
in ko tuhtam kdo si in koliko razumevanja imaš zame,
ugotovim, da moram spoštovati vsa tvoja dvoumja
in tvoj pragmatični razum, celo tvoj glas moram častiti
ko poješ, saj si vendarle poleg filozofa on pesnika tudi pevec
na svoji srčni strani. O tem ni dvoma, saj se daješ kot darilo
in jaz te sprejemam med svoje izkušnje kot presežnost.
Iz vsega se človek kaj nauči in vsak pogovor deluje fantastično.

In če že mora umreti človek v hlevu kot žival,
je boljše, da ima tebe v intelektualno - idealistični
konstrukciji svojega skrajno levega duha,
saj si človeka kdaj pa kdaj vsaj približno zadel v srce.
Skratka predstava s tabo pojde v anale mojega spomina.
Bržkone pride čas, kot te bom malo pozabila,
celo v glasovni razločnosti mi boš morda postal tuj
in tedaj se bom spomnila v kako čudoviti britljantni
valček filozofije sem te popeljala, ko se z mano nisi
hotel strinjati. Vsaj spomnila se bom na kakšno misel,
ko si bom grela mleko in pripravljala fruštek vsa pod
vplivom Nietzschejeve in Heidggrove genealogijske
rekonstrukcije filozofije zavesti in subjektivnosti.

Še vedno mi je nekako hudo, da zaradi svojih predsodkov
nisi sprejel znanstvene teze, da sta ona dva najbolj zaslužna
za ohranitev filozofske dimenzije pogovora o Evropi,
še posebno z ozirom na uporabo in možnost pojasnjevanja
evropskega duha, saj sta potrdila, da se je z grško filozofijo
pričelo novo obdobje v zgodovini človeštva,
ki je doseglo vrhunec v modernem času.
In ko molitve s prošnjo po razsvetljenstvu postanejo
hrana množic lahko srečen umreš, saj tvoja katarza
daje vonjave po rožmarinu brez genetskih napak.
V šopku cvetja iz domačih logov roža mogota kliče:
»Človeško, preveč človeško! Izobraženi um
je naredil iz Evrope Evropo. Svojo rožo dolgujem Grkom.«