Mrcvarim besede, jih okusim, povoham.
Shranim jih
na otipljivo resnico,
na čelo svojih prijateljev,
na znoj dežja,
pod zavetje kostanjev,
na svoje podrte gradove,
v herbarij občutkov,
vse tiste lepo zavite, snažne
in tudi tiste pritepene,
pobrane na cesti, popluvane.


Nekatere me najdejo nepričakovano,
strese me po hrbtenici,
občutek se razveja,
zavzame nevrone
in se zlije v središče živčnega sistema,
nato veliki pok.
Takrat bi plesala bolero,
čeprav vsi ostali že plešejo flamenko.
Nesmotrno.