|  Nežna lepotica z vranje črnimi lasmi,
mi bogato je ogrlico nadela,
v kateri zvezdic odsev se blešči,
z roko drobno zlate uhane zapela,
z obročki gležnja, zapestji obtežila
in mehko mi ovila z ljubeznijo telo
v belo, z zlatom pretkano blago,
v sari svoj, ki ga na svatbi je nosila.
Me ovila je v svoje hrepenenje,
radost, srečo in trpljenje,
me posvetila v svoje je življenje. -
Z željo, da v njem jaz bi zaplesala.
Takrat stvarnost je pomen zgubila,
me le še glasba je nosila…
in čista ženska duša sem postala,
ki je jokala in jokala…
Ni potrebno odpuščanje,
ko druge tragiko spoznaš strani,
brez sprejemanja ni sprave,
brez sprave novih ne poti!
V plesu tem sprejemanja
ljubezen nežno me objela je,
lotosov sem cvet postala
in lepa Indijka se je smejala…
Verjamem v njeno moč,
da se nadvlade moške bo osvobodila,
a pri tem miline čara svoje ženskosti
ne bo prav nič zgubila.
|
NE ZAMUDITE
Me v sari je svoj ovila...
Prispeval/a: Lea7 dne nedelja, 10. december 2006 @ 21:40 CET
Takrat stvarnost je pomen zgubila,
me le še glasba je nosila…
Obožujem tak občutek. Naj te vsakodnevno spremlja glasba, ki ti povzdiguje duha.
Lep pozdrav
Me v sari je svoj ovila...
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 21. december 2006 @ 11:53 CET
za tvoj tenkočutni komentar. Še vedno mi je kot bi imela zadrgnjeno grlo; vtis tega dogodka je tako močan, da ga ne znam prav ubesediti.
Drobna črnolasa lepotica… njen sari, njen nakit… in ko se je končala procedura oblačenja, je vstopilo vame nekaj silnega, a tako milo nežnega… In trenutek zmede, ko sem se zavedla, da ne vem več ne svoje pozicije v skupini, ne korakov, ne kretenj… a glasba je naredila svoje: telo je plesalo, kot je treba, glasba sama je nosila….
V meni pa je jokalo. Odvijala se je vsa tragika patriarhalne družbe… pa ob tem nobenega obsojanja, le razumevanje zgodovinske nuje, ki je do tega pripeljala… pa spet žalost in nemoč ob bodoči usodi še celih generacij žensk v brezpravnem položaju…žalost, bolečina…
Res, Indijka se je smehljala (no, bilo jih je več) - a gotovo v duši ona neizmerno je jokala…
Preveč je pesem groba, pusta, glede na silnost doživetja, a ne gre drugače. - Morda teža zatrte bolečine ženskega sveta…
Z najlepšimi željami,
Danaja