Kaplja ti deževna,
kako dolgo
trajal bo
sprehod tvoj
po mojih
očalih
premraženih?

Roka moja
še po robcu
ne trza,
da bi te
za vedno
izbrisala.

Poljub
snežink sveta
prikliče čar noči,
na rob kristalnega neba
vzleti.

Trepet
rojen iz sna
blesk tvojih je oči,
spomin, ki sveti iz pekla
noči.

Jedro je razgnalo oklep svobode.
Iz nedrja je izstopila tišina.
Mati duša v zelenem plamenu drevesa.
Podvodno seme odpluje po strugi reke
in vode poslušajo tok, ki podrsava.
Pod plivkanjem barve lubja tekó v morje.
Pristanišče vzkipi in razbija zasidrane ladje.
Pijanost zaspi v oseki. Stvari obstanejo tam.
Narezana svoboda v koščkih živi uničujoči glad,
govori o vzrokih in učinkih vseh mogočih svetov,
o vseh mogočih prazninah in skrivnostnih naklepih.
V njih je mera duha, slutnja, udarec, pretres.
Med mislijo razberem: po svetu je razneslo novico,
da se človek ni rodil za počitek.
Oko visi v zraku njene dvojnosti.

Režeš mi srce
počasi…

košček
za
koščkom…

hlad rezila žge

kar ostane
prebadaš z iglami

brizgne lava
vroča kri
uniči vse:

Ko joka nebo jaz jokam z njim
In ko sonce posije se dneva veselim
Takrat se zavem ,da spet živim.
Hodil sem po mraku nevednosti
Iskal nekaj,kar še vedno daješ mi.
Je to ljubezen ali prijatelstvo?
Saj ni važno kaj je, samo da je lepo.
V večerih mrzlih,ko sam sem spet
Ko sneg pada in v daljavi sišim tvoj šepet .
Takrat vem ,da spet name misliš ti.
Danes sem zopet sanjal tebe
Bila si ista ,kot tiste mrzle noči,modrih oči
S kapo, ki dišala je po tebi -takrat začutil sem te zadnjikrat

Ali veš,kdaj te senca ljubezni sledi?
Jo spoznaš,ko ti na proti hiti?
Ona vedno o tebi hodi in ti sledi
Ustavi se kdaj,ozri se okoli sebe
Jo vidiš?;kako ona gleda tebe.
Ona je vedno ob tebi misli nate.
Nate skoraj vsak dan...
Le ti jo ne vidiš,ker gledaš drugam.
Iščeš jo v drugih sencah...
Misliš,da tam ona je...
A pozabljaš,da senca,ki ljubi
Vedno ob tebi je...
In moški so kot sence
Vse polno ob tebi jih leži
Boš znala izbrati senco,ki ti nakolonjena je...
Ko izbrala boš tisto,ki bo tebi prav..
Ne pozabi sence,ki ti te verze je poslal...

Srečanje v tišine zavetju
stran od mestnega sveta,
- Oh, saj ti si … ta pa ta! -
sem bila vesela.

A trpljenje v njegovih očeh
mi prebodlo je srce;
je jokal, da preveč je težko
podoživljati vse to…

Pred nama vstala slika je nasilja,
dežela, kjer v pljuča prah prodira,
vročina dušo izsuši, telo,
in lakota v možgane se zažira.

Na zofi leži,
prekriti s ceneno prevleko,
slači si belo obleko,
razpira stegna pred njega očmi;

čopič drhte
poljublja telesa krivine,
strast vročično na platno izliva,
da ga… oh, ja… - ne zarine.

Kričeča ji barva
prekrije milino obraza,
in ona se ljubi
z iluzijo lastnega jaza.

Moje življenje ni omejeno zgolj na preživetje,
ni eno samo čakanje, da se ure dneva izteko
v spokojno noč,
ne zadovolji se s samim dejstvom,
da se najudobneje živi
po liniji najmanjšega napora,
ni ga med povprečji.

Življenjske okoliščine me ne omejujejo,
moj duh ne priznava klečeplazenja.
Upiram se dolgočasju, enoličnosti,
nezanimanju, brezizhodnosti,
životarjenju, brezciljnosti,
neambicioznosti, lenobnosti,
spanju na lovorikah,
ravnanju proti vesti,
pretiranemu popuščanju,
neveri, nevednosti,
brezperspektivnosti,
kopiranju…

Ni časa za počitek.
Nenehno bi se rada zavedala
vsakega trenutka, ki se zgodi,
iz vsega, kar je v meni,
bi želela napraviti
osupljivo kreacijo.
V meni nakopičena energija
kliče po sprostitvi,
moje premalo rabljene dispozicije
me silijo v ustvarjanje.
Samokritičnost je gon
velikih duhov,
zgledovanje po vzornikih
pa nudi širino duha:

Še vedno te iščem in ne vem, če te bom tudi v resnici še kdaj srečala.
Komaj te poznam, a slutim, da bi ti lahko zaupala.
Skupaj bi dobila odgovore na vse najine ZAKAJE.
Poiskala bi predvsem tiste besede, ki so ostale tolikokrat zamolčane.

Zavedam se svoje povprečnosti in neidealnosti,
pa vseeno upam, da me boš nekoč opazil.
S širokim nasmeškom mi boš prišel naproti in me vihravo objel.
Vprašal me boš, kje sem se tako dolgo mudila, da me nisi že prej spoznal.
In dalje mi boš rekel, da bi rad prebiral moje pesmi.

Kakor kres se goličava
razžari v zatonu sonca,
iznad borov poigrava
sama v sebi se brez konca.
Tiho spušča se dremava
ista zarja preko roba.
Na obzorju luč sanjava
iste sence riše znova.
Kras pred mano se utaplja,
iz meglic žari svetloba.
Jasna, čista kakor kaplja
oživi iz sanj podoba.
Lahka, medla kot svečava
jutri spet in vedno znova
ugasnila brez pozdrava
bo, še preden bo njegova,
ista pesem zaigrala
moji dragi vedno znova.

Na velikem vretencu okamnele živali
je kalilo seme in pridobivalo ude,
s katerimi bo duh živali vstal od mrtvih.
Novo življenje je skupnost vseh dejanj,
ko iskra duha drobi lupino smrti
in se prebije iz svoje dolge žalosti
kot preproga trave in dreves.

Iz globokega sna je vznikla cvetlica.
Gledala sem jo pod drevesom,
kjer nič ni večno uspavano
in v meni se je prebudilo upanje,
da bom nekoč žuborela
po tej ravnici in slišala glasove,
ki se mi hočejo razodeti
in me obdariti s spoznanjem.

Spet v prstih čutim nemir,
v srcu strast!

Spet kamna čutim toplino,
vlažnost gline,
voljnost materije grobe,
ki poljub moje notranjosti
da ji nežno milino;

da mehkobo,
kot dekliški so boki,
moč čvrsto, kot
v žilavi moški je roki.

Sanjarjenje prepovedano!
Prav tako živeti v preteklosti.
Malce manj sladkobnosti bo izboljšalo okus.
Izvirnost, pristnost in sproščenost naj
nikar ne manjkajo med vašimi vrlinami,
med njimi pestrost naj zavzame tisto mesto,
ki ga med začimbami zaseda sol.
Enakovredno tem sledijo
nazornost, razumljivost, jasnost.
Kratkost in jedrnatost naj podkrepita čut za to,
kar je resnično na mestu.
Naj vaša navzočnost postane zaželena in potrebna,
torej bodite dovolj spretni, da uvidite situacijo
in dovolj prepričljivi, da boste z gotovostjo očarali.

Večna brezhibnost.
Niti sledu utrujenosti.
Vedno brez napak
in na pravi poti.
Vedno pripravljen pomagati
in biti vsepovsod, kjer je treba.
Biti vedno in za vsako ceno prvi.
Smehljaja, dobre volje se naučiti,
jezo potlačiti, pregristi,
vse za narodov blagor,
ki daruj mu še srce…
Na istem mestu stopicati
in študirati pravila,
iskati špranjico,
ki nekaj ti srca še dovoli.
Slovesnost in vsestranskost.

Zunaj tak lep dan,
ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj bilo je, ne poveš,
samo: »Nič novega,« in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš,
čeprav daješ dober vtis,
si z mislimi nekje drugje.

Seveda, saj si njen.
Tega že ne bom pozabila.
Ne bom se tako spozabila,
da bi te osvajati začela.

Vem, da si nekje.
Da skrivaš svoje srce.
Zame le.
Da mi boš vse!

Vem, da me čakaš še.
Da čakaš da odrastem,
da prihajaš, počasi a prišel boš že!
samo da moje drevo še malo zraste.

Da se moje morje umiri.
Da se jadro posuši.
ki so ga valovi popolnoma premočili,
ni se vdalo, čeprav so ga tako močno usločili.

Hrepenenje upepeljuje sonce,
hrepenenje spodbuja širjenje vesolja,
hrepenenje je minevanje in preseganje,
hrepenenje je slast življenja.

Je prosojna snov, ki nosi srce
med utripanje beline, kjer se misel
dotakne svetlobe, lasnic neba
in jaz se vsa znotraj razcepim
na mnogotere misli svojega
hrepenečega bistva.

V hrepenenju spoznavam niti,
s katerimi sem zvezana na neskončnost.
Hrepenenje je ladja sredi razburkanega morja,
s katero se pelje duša na svojo pot.
Hrepenenje sladkih mamljivih malenkosti,
plavajoča lučka v zibajočem se užitku vala,
ki odpira in razmika nebo, razpira naročje
in vanj vstopajo igre poživljajoče sreče.

Vstopila je v prazno dvorano.
On je ostal zunaj.
Skoz stene je zrla vanj.
Ni ga mogla sleči.
Stena je bila vmes.
Nadel si je rokavice in jo jemal.
Zleknil se je vanjo:
tedaj je vedela, da on pripada noči.

Spreminjala se je v kruh.
On jo je jedel.
Preslišal je žensko v njej.
Razširil dvorano.
Plapolali so nasmehi kot jadra.
Tišina jih je ukrivila.
Dvorana je bila napolnjena
z brezkončnostjo.

(Iz še neobjavljene pesniške zbirke "Gorečka")

Kraševka, tvoj oder je nem.
Glasilka tvoje besede niha.
Prisluhnimo ušesu!
Komaj slišno je mrmranje,
ki se hrani v večnih posodah spomina.
Ena misel se preliva v drugo
in išče stare poti k svetlobi besede.
Ni mogoče meriti časa z leti,
le z veličino, ki je povzdignila glas v nebo,
kot bi bil ravnokar odzidan, izgovorjen
in v starih podobah zajel zenice oči.

Spoznala si radosti in bolesti vživetosti v igro
in odplesala hip v vetru čez kraške gmajne.
Živela si s hotenji, ki so izpolnili občinstvo.
Usojeno ti je bilo odpotovati še dlje,
vzeti na svoje peruti ves ranjen svet
in čutiti v svojih kosteh rodno zemljo
do njenih korenin; dati glasu krila,
gibu zalet, se povzpeti do sončeve luči
in trositi zlat prah, s semeni povezan.

Nobene škarje

ne izrežejo duše

in trdne volje.


Klavdija KIA Zbičajnik

Leto ki odhaja

naj te opominja,

da dobro vse ostane,

ko solzo smeh ujame.


Zaželi sanje si mogoče,

tudi tebe nekdo hoče,

da ti stisne toplo dlan,

te odpelje daleč vstran.