Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070102190402439

Zunaj tak lep dan torek, 2. januar 2007 @ 19:04 CET Uporabnik: Pozitivke Zunaj tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran. Kaj bilo je, ne poveš, samo: »Nič novega,« in greš. Prisilim te, da govoriš z menoj, a ti me ne poslušaš, čeprav daješ dober vtis, si z mislimi nekje drugje. Seveda, saj si njen. Tega že ne bom pozabila. Ne bom se tako spozabila, da bi te osvajati začela. Kaj se je zgodilo s tabo v času, ko me ni bilo? Nisi se imel slabo, nič se zdaj ne pritožuj nad njo. Njo edino si izbral, ponujeno dlan sprejel, si oddahnil ustvaril varen, topel si pristan. Ne bodi no pristranski! Kaj bodo pa drugi rekli! Tako čemeren dan na dan… Nameniš mi nasajen pogled, na ustnicah ostanek rezkih besed, roka se povesi v zlagan pozdrav, trudiš se, da vsaj nasmeh ne bil bi zaigran. Nisi me vesel, to vidim. Neprijetno ti je že. Kje je kdo, ki ga poznaš, da se hitro rešiš me. Za tabo pa ne bom hodila, toliko ponosa še imam, četudi rada sem te videla, teh igric sem se naveličala. Slišala sem marsikaj, a spomini naj ostanejo. Kdo od naju bo spoznal, da je prav ravnal, ko je prijatelja pričakoval? Veš, zdaj sama sem svoj mojster, sama si udarjam takt, sama zdaj odločam, kdo približati se sme. Ne žaluj za mano, jaz za te nevidna sem, ne spominjaj se imena, ki je zate brez pomena. Nisem ti zamerila, ko rekel si ADIJO. Če mi ni žal časa, si še vprašal, trudno me pogledal, resen ves in zaskrbljen. »Veš, tvoji časi so minili,« si mi še dejal. Nato nalahno si zažvižgal, se rahlo nasmejal, objel me tiho… »Moja mala, da se ne boš razjokala.« Nekje si našel vrtnico, v lase mi jo pripel, še enkrat si me prav nalahno okrog ramen objel. »Rad te imam, ti punči moja, a drugi sem srce že dal. Te prosim, draga, bodi dobra, potrudi se in me pozabi.« Kar nisi mogel se ločiti, zajokal tiho si še sam, kako težko se je raziti, srce pretrgati na dvoje, z grenko zavestjo, da ne bo več nikdar tvoje. Še zadnjič se nazaj ozreš, z roko zamahneš, tiho greš. Prav zdaj zaslišim ene še korake, drobcene in fine, zagledam svetle kodraste lase, mini krilo, škorenjce. Koraki mimo mene neopazno pohitijo, v tvojo smer se zakadijo in srečno te ujamejo. Roka v roki in poljub. Da, to je ona, se zavem, ki nosi drugo polovico tvojega srca. Dobro se ujemata, lepo vaju je skupaj videti. Vem, za vedno sem te izgubila, ker sem ti oditi dovolila. Danijela Premzl Komentarji (0) www.pozitivke.net