|  Jedro je razgnalo oklep svobode.
Iz nedrja je izstopila tišina.
Mati duša v zelenem plamenu drevesa.
Podvodno seme odpluje po strugi reke
in vode poslušajo tok, ki podrsava.
Pod plivkanjem barve lubja tekó v morje.
Pristanišče vzkipi in razbija zasidrane ladje.
Pijanost zaspi v oseki. Stvari obstanejo tam.
Narezana svoboda v koščkih živi uničujoči glad,
govori o vzrokih in učinkih vseh mogočih svetov,
o vseh mogočih prazninah in skrivnostnih naklepih.
V njih je mera duha, slutnja, udarec, pretres.
Med mislijo razberem: po svetu je razneslo novico,
da se človek ni rodil za počitek.
Oko visi v zraku njene dvojnosti.
Svoboda je pretepeno bitje sveta,
je kaznovano bitje sveta zaradi svoje veličine,
je nemilost izročena ponižanju in trpljenju,
je milost izročena odgovornosti.
Med morskimi penami je izposojeno belo krilo,
ki si ga dovoli privzdigniti umazanec.
Maternica migita slečena svojega telesa,
trpko seme nima svojega glasu,
v njej počiva kri in rojstvo, ki ne dovoljuje
odpiranja oči. Ušesa napenja in hrani slepoto.
Skoz polzečo milnico se rojeva seme
in se ne ustavi v svojem zdrsu.
Ladja je nared za potovanje, za brezplodno
plovbo, ki samo sebe odtrga od kopnega.
Mesec je zgoraj. Spodaj sta globina in molk.
Morda tolmun. Neskončna razsežnost,
ki izruje iz sebe travo in razmika mišice svobodi.
Je svoboda moč, je objem, je oklep?
Je morda lupina praznih jajc?
Ali lahko potegnem paralele med menoj in neznanko?
V visokem loku pada predme,
ne vem zakaj se mi daje v upravljanje.
Svoj prst nenehno kaže vame
in prestavlja svojo odgovornost name.
Kdo si? Zakaj me nenehno izzivaš
in postavljaš pred preizkušnjo?
Svoboda pred teboj se potapljam v molk globine.
Ali ne čutiš preživetost te enotnosti
med tabo in mano? Poslušaj nasvet:
osvoboditi se želim tvojega oklepa -
svobode, ki je le po meri drugih.
|
NE ZAMUDITE
Oklep svobode
Prispeval/a: Ajda dne nedelja, 7. januar 2007 @ 09:43 CET
V visokem loku pada predme,
ne vem zakaj se mi daje v upravljanje.
Svoj prst nenehno kaže vame
in prestavlja svojo odgovornost name.
Kdo si? Zakaj me nenehno izzivaš
in postavljaš pred preizkušnjo?
Ja, ko prihrumijo misli, ki si jih prepletla v pesem, se nam porodi veliko vprasanj, ki so ze sami po sebi odgovori,morda jih v tistih trenutkih ne zaznamo, odrinjamo, zelimo da odplujejo z ladjo, ki je zasidrana v pristaniscu kot morda nase misli in jim ne dopustimo, da bi odpluli, ker je prevec valov in plovba nevarna. Tako se nas misli oklepajo, nam jemljejo svobodo in na trenutke tudi dusijo. In rekla bom, hvala poeziji, ki dopusca, da se misli prelivajo in zlijejo na papir in ladja, ki caka v pristanu, bo varno odplula.
Ja, Tatjana, vsecno!
lp, ajda
Oklep svobode
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 7. januar 2007 @ 16:33 CET
Človek vzpostavlja in dobiva od sveta velikansko večino stikov in sporočil in ti stiki in sporočila ti postavljajo mejo, te zapirajo v oklep koliko in do kje smeš. Te omejujejo v tvoji svobodi in ti povedo, da je svoboda predvsem odgovornost in tudi prisila, da spoštuješ red pravil, ki so jih drugi postavili kot omejitev tvoji svobodi.
Svoboda znotraj pa je globina naših misli. Edino mejo nam postavlja sposobnost odkrivati v sebi etičnost in vzlet duha.
Te meje nam ne postavlja zunanji svet, te meje nam postavlja naša notranja vest.
Veliko krat v svoji prikritosti človek razodeva svojo svobodnost in sproščenost duha. Gre se skrivalnice v dvoumnih besedah. Takšne skrivalnice so govor v dvoumnih besedah poezije. Življenjske modrosti so tiste, ki ti postavljajo notranjo mejo.
Človek se v vseh viških kulturnega ustvaranja in bogastva hkrati zapleta tudi s svojo revščino. Pogosto se nadčloveške višine, v katere je vzletel v svobodi svojega duha, nenadoma zrušijo na tla človeške revščine. V svoji svobodi doživimo tudi tragiko (maščevanje bogov - Ikarus. Prometej, Heraklej, itd). Gigantsko strmljenje naše svbodde se uveljavi tudi kot človeška končnost in slabost.
Svoboda postane tudi nedoločeno območje gibanja s svojim "načelom nedoločenosti", za katero je W. Heiseberg, Newton 20. stoleja dobil celo Nobelovo nagrado. Celo naravoslovna znanost na čelu s fiziko odkriva najglobljo učenost v nedoločenosti rezultatov, se pravi v dvoumnosti, ki zavezma polje naše svobode duha.
Svoboda je velika neznanka, je območje, ki ga ustvarjamo s svojim odgovornim ravnanjem in vestjo, ne smemo si pa dopustiti, da bi zahteva od zunaj uravnavala našo svobodo, kajti potem nismo več mi. Svoboda je vedno kompromis med notranjo in zunanjo svobodo. Človek je družbeno bitje, ki je v svoji svobodi omejen z svetom odzunaj in notranjo vestjo.
Vedno mora izbojevati svojo pot svobode med Scilo in Karibdo.
LP Tatjana