Srečanje v tišine zavetju
stran od mestnega sveta,
- Oh, saj ti si … ta pa ta! -
sem bila vesela.

A trpljenje v njegovih očeh
mi prebodlo je srce;
je jokal, da preveč je težko
podoživljati vse to…

Pred nama vstala slika je nasilja,
dežela, kjer v pljuča prah prodira,
vročina dušo izsuši, telo,
in lakota v možgane se zažira.

Hudo. Preveč hudo!
Sem želela zapustiti to;
še stisk roke
in v drugo smer sem šla,

kjer sreča name je čakala,
v mehki pernici zavita,
nedolžnost očk otroških,
ognjišča varnega toplina;

objem ljubezni -
da bi sveta trpljenje pozabila.
In življenje res mi radodarno je bilo!

Ko pa zdaj ležim v naročju sreče
ob plamenih toplega kamina,
odganjam spet . . . podobe
trpljenja iz svojega spomina:

slišim ječanje njih
lačnih, izžetih do kosti,
žvenket oster rožljanja orožja

in kot rezilo hlad krivde
brezbrižnih ljudi.

Takih kot jaz sem.
In ti.