Še vedno te iščem in ne vem, če te bom tudi v resnici še kdaj srečala.
Komaj te poznam, a slutim, da bi ti lahko zaupala.
Skupaj bi dobila odgovore na vse najine ZAKAJE.
Poiskala bi predvsem tiste besede, ki so ostale tolikokrat zamolčane.

Zavedam se svoje povprečnosti in neidealnosti,
pa vseeno upam, da me boš nekoč opazil.
S širokim nasmeškom mi boš prišel naproti in me vihravo objel.
Vprašal me boš, kje sem se tako dolgo mudila, da me nisi že prej spoznal.
In dalje mi boš rekel, da bi rad prebiral moje pesmi.


Vstopil boš v moj svet in gotovo boš našel kaj tudi zase.
In moje bo življenje teklo kot da je spet vse v najlepšem redu.
Vsi bodo začudeni, kako me je tvoja bližina čisto izpremenila, polepšala in pomladila.
Pisala bova zgodbo življenja, v kateri bova glavna akterja, ki ustrezata vsem kriterijem,
vsak po svoje jo bova pisala, drug za drugega, sočasno
in takoj nama bo vse jasno, da se le ne izgubiva ali kaj pozabiva.
Naučil me boš vseh molov in vseh durov in si pripisal še tiste nadure, ki si jih z mano kar tako prebil, ko sva se učila, kako bi prebrodila vse nianse mavričnih barv življenja,
ki so še pred nama in jih morava v sebi odkriti sama.

Dopolnjevanje in prebujanje.
Sanje bodo postale resničnost.
Oba bova postala še bolj neugnana in otročja, skoraj neresnična.
Skozi življenje se bova skušala prebiti brez prask in panike.
Ravno tedaj bodo cvetele prve potonike.
In ti boš napravil svoj najljubši sirup iz smrekovih vršičkov in arnike.
Življenje najino bo imelo svežino soka limone in pomaranče.

Drug drugemu bova vsak dan znova dopovedovala, kako čudovito je lahko življenje.
Odkrivala bova čarobno formulo, kako ostati srečen v dvoje.
Popisala bova še zadnje strani najine mladosti.
Vse bo kakor v pravljici.
Brez dokazovanja in naprezanja bova vztrajno hodila po tisti tapravi poti,
ki jo mora vsak prehoditi vsaj še z nekom.
Podarila si bova trenutke prebliskov, spomine obiskov, vtise in drzne sanje,
skrite želje in vseodpuščajočo naklonjenost,
brezpogojno sprejemanje in ljubezen,
intuziazem…
Drug drugega bova spodbujala k rasti v veri.
Počasi bova začela verjeti v pravljice,
čeprav je resnično življenje neprimerljivo lepše
in veliko bolj vznemirljivo, ker se dogaja zares.
Poiskala bova tisti skriti zaklad, ki sva ga nekje skrila, ko sva bila skoraj še otroka in sva z odraščanjem nanj pozabila,
pozabila na to najino prvo veliko skrivnost, ki je zapisana nekje globoko v duši.
Izrečenih bo še veliko velikih slovesnih besed,
ki samo čakajo, da se nekdo spomni nanje,
nekdo, ki še veruje vanje
in jih za svoje sprejme.
Pustila bova času čas.

Takrat, ko se bova spoznala,
bova na to prvo srečanje že oba pripravljena.
Ko tako kot na dlani nosiva srce,
mnogi ne razumejo najine narave
in zmajujejo z glavami.
Otroka odrasla bova verjetno ostala do konca svojih dni,
zato že kar vnaprej obljubljava, da se bova še veliko igrala
in se venomer sprašujeva
kje je kakšna šala še ostala,
da bi se kot prvič ob njej pošteno nasmejala.
Zanimalo naju bo vedno, kako se naredi to in ono,
zakaj ni to vedno vse tako, kot je videti na oko.
Veliko si imava še povedati,
saj imava široko srce,
dovolj veliko za vse:
marsikaj prenese in marsikaj ve,
Neuklonljivo je,
kadar gre za pravico reševati resnico,
hkrati pa tako ljubko in otroško naivno,
da se preprosto moraš zaljubiti vanj.

Ne bova se zapirala pred svetom, čeprav ljubiva dvojino.
Šla bova po parku in strmela v mesečino,
kot vedno bova zvezde štela, se nežno objela in se lepo imela.
Vprašala se bova, zakaj se dan tako hitro konča in kako to, da ima noč svojo moč,
kje je konec sveta in zakaj se vse dobro enkrat konča.
Vadila bova pregovore, ki jih zbirava in videla, če še vedno držijo.
Napravila si bova romantično večerjo v dvoje, s svečami, kar v parku,
preostanek večera pa bova preživela v kinu:
gotovo bova gledala komedijo in se do solz nasmejala.
Malce se bova zresnila, ko bova ugotovila, da sva midva edina,
ki po predstavi še nisva zapustila kina.
Počasi, z roko v roki se bova spet skozi park sprehodila do doma,
kjer se bova še naprej zabavala kakor najstnika in se obmetavala z blazinami.
Skušala bova ostati romantično razpoložena,
a kaj kmalu bo spregovorila tista skrita energija in navihanost še iz kina,
ki se je ves čas nabirala in iz naju dva poredna pobalina naredila.
Šla se bova karaoke, povabila še sosedove otroke in se učila radijskega napovedovanja.
Kot vedno boš spet zmagal ti in prisegal, da si zapel bolje kot John bon Jovi z nepozabno
I´ll be there for you.
Večer počasi se poslavlja, oči so že utrujene, a duši sta še vedno sveži in spanca ni in ni.
Morava si splanirati še za jutri, saj najini dogovori potekajo sprotno.
Otroci so že davno odšli, ker so se za danes naigrali.
S svojimi mislimi sva ostala sama.
Skoz okno zreva in štejeva ovčke, da bi lažje zaspala.
Povedal si mi že tri pravljice tako zavzeto,
da sem se zlahka vživela vanje in sem mislila, da že sanjam.
Kmalu naju omami prijetna utrujenost po dolgem dnevu
in se nama že na obrazu vidi, da naju bo kaj kmalu
obiskal tisti sproščujoči spanec,
ki iz odraslih otroke naredi.
Še zadnji pogled, namenjen zvezdam,
križ za lahko noč in že naju več ni.

Danijela Premzl