Na tvoji dlani je zapisano
ime tvojega naroda.
Napisano je z barvami zemlje,
iz katere klijejo semena,
s pravico da se množijo in rastejo
v ozelenelo narodovo drevo.
Hrepeneči glas vetra se je spremenil
v koprneče petje in speve o svobodi,
z zmago nad demoničnimi, mračnimi
in nerazločnimi obličji tujstva.
Sozvočje postaja ubrano in vzvišeno,
ko zavlada pamet, poštenje in red.

Shodil si iz narodovih korenin,
ki so stoletja prepredala svoja čutila
in rasla v svojih skrivališčih,
da jih tuji konji ne bi pohodili.
Poganjala so z vso močjo navzgor
prek grčavih, zakrnelih, odrvenelih
odmrtih korenin in viharnikov,
zazrta v točko, kjer klijejo zrnja,
popisana z materinščino,
ljubeznijo do rodne zemlje in izročili,
s šegami in z navadami pradedov.

To je morda pesem,
morda pa tudi ni,
danes je dan utrujen,
brez barve mavrica leži...

V mlaki luči..

Ne premišjujem več, zakaj mora biti tako,
da za dežjem naj bi sonce bilo..., ne razmišljam, kaj bo jutri, pomembno je danes, danes lovim kapljice dežja, jih pijem počasi...
Na borih vidim liste hrasta, na pepelu cveti gladiola, narobe svet, kam se rola... Lahko sneg uniči stoletja ljubezen? Ima lahko dekle dežnik brez ročaja? In fant kolo brez koles? Lahko, v neki drugi galaksiji! Lahko, v globoki depresiji... In kam letijo metulji pozimi? Sploh lahko krila razprejo? In kaj bo sosedov mulc s smučmi v cvetoči gredi? Res me zanima, kam letijo metulji pozimi...

gabriel s

BOžANSKA
                                                        LJUBEZEN



kot stvarnik v soncu svoj zaklad razkriva,
                                                        kot v kip kipijo marmornate stene,
iz biserov globin, iz morske pene,
                                                        iz sanj rojena je nebeška diva.
slepeči soj ji svetli lik obliva.
                                                        oči bleščeče, jasne in iskrene,
srebrne solze, kakor so le njene,
                                                        so večna luč, ki sama v sebi biva.
odsev svetlečih žarkov so iz raja,
                                                        v kreposti, ki ima jo le devica,
iz njih goreča se čistost poraja,
                                                        iz božje sile vstala je vodnica,
le ona je, ki spet in spet pomlaja,
                                                        Ljubezen je, edina je Resnica.

Stroga roka dolga leta me vodila je,
pazi, da se ne boš prevzela,
če boš kdaj uspela,
mi zabičevala je…
Poti mi ni utirala naprej,
ob domislicah se mojih
večkrat je zgrozila,
se vprašala, če sem to res jaz.
Moj prvi kritik je bila,
prva zaupnica,
bila je vse preveč ob meni,
pripravljena, da si na pleča
natovori še bremena moja vsa…

Besedilo oživi v moji domišljiji.
Med nama je ljubeč odnos.
Kar brez kompasa vijugam
po njegovih labirintih.
Na nekaterih odsekih rada postojim,
da se z njegovo lepoto napojim.
Ni mi mar,
če mi je takrat
kdo blizu,
če kdo meni,
da je branje
dolgočasna stvar.
Poreče kdo, da knjige niso kruh,
da ta, ki bere, je lenuh.

Ostal je prah,
in večni strah,
da boš ti naslednji,
da boš grob sosednji,
da skupaj bosta le preteklost,
poleg praha pa ostaja spomin,
ni več mesa, ni dotikov,
ni objemov,
v srcu ostaja rana,
usoda vsakemu od nas neznana.

Sončni žarki imajo svoj dom v puščavi.
Tam so zapustili črn žametni obraz.
Obraz, ki ga je suša izklesala Nubam
in črnim otrokom iz Darfurja in Sudana.
V pesku je zapisano ime črnega rodu.
V deželi sonca so metulji ognjeni.
Nad strehami jadrajo nemirne zvezde
in premagujejo razdalje nad peščenimi viharji.
Le zvezdi Danici so priraščena vesla
domotožja, z dateljni spoznanja črnega sveta.

Danica plava po nebu z očmi črnega bisera
in s prsti tipa materine izsušene prsi,
iz katerih se je pocedila zadnja kaplja mleka.
Nekaj kapelj se je oprijelo konic prstov
in z njih ni mogoče sprati bolečine.
V labirintu vodnih žil Afrike leži srce sveta.

Hrepenim po besedah,
ki se v prava dejanja spremene.
Še vedno berem svojo zgodbo,
ki življenje piše jo,
vedno znova jo primerjam
s tisto, ki se boljša zdi.

Vem, sprejeti moram dejstva,
ki so del preteklosti,
a prihodnost mi tako neznana
iz dneva v dan naproti prihaja,
da se resno sprašujem,
od katere točke iz preteklosti naj nadaljujem.

Piši tedaj, kadar te domišljija presega,
piši zase, ne za soseda,
piši tako, da boš ti užival,
piši tako, kot da z veseljem.
Ni potrebno biti nazorno jasen,
ni velike potrebe po resnici za vsako ceno.
Lahko se zgodi, da ostal boš zavrnjen,
zato si pusti kaj še za zlato rezervo.

Iz nič ni nič, pravijo.
Da je nekdo čisto brez vsega,
težko verjamem:
če je res tako,
potem ne ve za svoje notranje bogastvo.
Najbolje je nič obljubiti,
da te nikoli dolg ne veže,
a včasih treba je pristati
in tudi iz nič nekaj napraviti.

Danijela Premzl

Pod prisilo nič ne morem,
tudi graje so zaman,
vse od mene se odbija
kakor bumerang se vrača v svoj izvor.
Ko spopadem se z izzivom,
šibka več se ne počutim,
ko oklestim suhe veje,
laže se po sadu stegnem.
Vsak dan grem na svoj sončni vrt
iskat, kaj mi je v zameno dal
za vso ljubezen, s katero ga negujem.
Obmirovati se bojim,
saj se vse okrog mene
giblje in premika.

Čemu vsa ta opravičila?
S tremo mislim, da sem le opravila.
V svoje delo sem se zatopila
in napredek v njem odkrila.
V izpovedih sem dobila krila:
navadila sem se opazovati,
da potem v besede strnem svoja razmišljanja.
Tiho sem pero v roke vzela
in z novim poglavjem pričela.

Bila sem ti
več kot sem ti zdaj,
ko me nisi še poznal…
Ko si me spoznal,
sem ti postajala
vedno manj in manj.
Tvoje prvotno navdušenje
nad mano je splahnelo,
tvoja pričakovanja
se niso skladala
z realnostjo,
ki sem ti lahko jo dala.

Če želiš karkoli od mene,
vedi, da sem blizu, ob tebi,
tudi deževni dnevi naju povezujejo,
srci najini, ki jokata.

Če želiš karkoli od mene,
dam ti vse, le spominov ne,
vzemi dežne kaplje vse,
kot bi bile najine najlepše urice.

Danes je bil zelo plodovit dan.
Brez posedanja pred televizorjem,
brez dolgočasja in brezdelja.
Dolg telefonski pogovor.
In najgloblja iskrenost.
Vprašanja, o katerih se ne moreš
pogovarjati z vsakomer.
Dan, nabit z energijo,
je presegel moja pričakovanja…
Včasih se moram ponovno zavedati,
da zares živim.

Daj mi lekcijo
iz literature,
ne posmehuj se mi
iz zakulisja
cenzure.
Pomagaj mi najti
moj razpoznavni slog,
moje monotonije
vas varuj dobri Bog.
Rade volje sprejmem dobre
predloge,
pripravljena na nove podvige.
Postavi me na lastne noge.
Počasi me rezljaj do bistva.

Daniela Premzl

Da ne bo
napačnih ugibanj,
naj vam brez
odvečnih besed
povem,
da mi je obljubil,
da me nikoli ne bo
zares zapustil;
kar je Bog združil,
naj človek ne loči
in zato me brez
mojega ljubega ni.
Ker midva sva res
sanjski par –
jaz in moj navdih!

Slišala sem novico,
ki sočutje je rodila,
solza zate se je spustila.

Solza zate in zame,
ker mi ni vseeno,
da ničesar ne morem storiti,
namesto tebe bolečino nositi.

Tudi to bi storila,
če bi lahko,
a usoda ni rekla tako.

Zato prenesi del bolečine,
ki zmorem jo nositi,
vsaj kanček bremena te rešiti.

V Tebi sem spočet,
iz Tebe prihajam,
prihajam na svet,
v širino odhajam...

In srečam Te spet,
k Tebi se vračam,
od Tebe zadet,
se do groba obračam...

Ženska, kraljestvo življenja,
Ženska, cesarstvo želja,
Ženska, v srcu trpljenja,
Ženska, ljubljena vsa...

Megla se spušča na moje srce
Ne vidim več ljubezni ,tudi tebe ne
Kam je šlo vse veselje,ki nosil sem ga?
Ubil sem ga v sebi,otroka srečnega.

Čakal sem sonce,da posije v dlan
A vidim le mrak in temo dan na dan
Obraz si zakrivam z črno dlanjo
Padam v temo s spomini na njo.

Kaj je ljubezen,kje je ves ta raj?
Sprašujem se, ko jokam zdaj
Mi solza ljubezni iz srca kaplja
Črno dlan očisti,me z radostjo navda.

Včasih me prižgeš.
Počutim se kot ogenj
na koncu drevoreda.
Nežno božam
z zublji ljubezni tvoje telo;
počutim se kot tvoje sonce.

Zazibljem se v sen,
da pozabim,
da se počutim kot ogenj
na koncu drevoreda.

se
N O Č
spustila je do jutra

D A N
podal ji je roko

ga nežno je objela
poljubila s stihi mehkimi

nje barva zvezdna vanj se je prelila
nje misel v moči dneva k soncu razprostrla krila

je J U T R O dneva in noči poljub
poraja iz poljuba novo se Ž I V L J E N J E

leži
vsa bleda
na beli postelji

ptica
črna ji
kljuva solzne oči

ni krvi
ni v njej več
življenja strasti

umrla za vrati samostanskimi