Na tvoji dlani je zapisano
ime tvojega naroda.
Napisano je z barvami zemlje,
iz katere klijejo semena,
s pravico da se množijo in rastejo
v ozelenelo narodovo drevo.
Hrepeneči glas vetra se je spremenil
v koprneče petje in speve o svobodi,
z zmago nad demoničnimi, mračnimi
in nerazločnimi obličji tujstva.
Sozvočje postaja ubrano in vzvišeno,
ko zavlada pamet, poštenje in red.

Shodil si iz narodovih korenin,
ki so stoletja prepredala svoja čutila
in rasla v svojih skrivališčih,
da jih tuji konji ne bi pohodili.
Poganjala so z vso močjo navzgor
prek grčavih, zakrnelih, odrvenelih
odmrtih korenin in viharnikov,
zazrta v točko, kjer klijejo zrnja,
popisana z materinščino,
ljubeznijo do rodne zemlje in izročili,
s šegami in z navadami pradedov.

V gorečem kraljestvu besede
gnezdijo ptice in varujejo svoje mladiče.
Molk ptic še nosi svojo bolečino,
s katero so se slačila gnezda
in oblačila v vsiljene potujčene besede.

Vedno bo tvoja dlan nosila in odsevala
neugasli obraz tvoje matere,
zaznamovana z žulji očakov,
v bistvu izročila prečiščena in večna.
Tvoja dlan ne sme zakrneti med vejami,
postati osamelost in praznina krošnje,
saj je v njenih nedostopnih plasteh,
shranjena ljubezen do tvoje domovine
in besede, izrečene in položene vanje
iz maternih prs v tvoj prvi nasmeh.